Koledar dogodkov Ribnica

Vabljeni na podelitev štipendij in pogovor z akad. Dragom Jančarjem

Kdaj: v torek, 12. oktobra 2010 ob 19h
Kje: V skednju Škrabčeve domačije, Hrovača 42
Info: T: 01 / 58 16 308, www.skrabceva-ustanova.si

Podelitev štipendij in pogovor z akad. Dragom Jančarjem

torek, 12. oktobra 2010 ob 19h
Skedenj Škrabčeve domačije


V ustanovi patra Stanislava Škrabca smo ponosni, da bo naše letošnje štipendije podelil ugledni pisatelj akad. Drago Jančar. Vabimo vas v torek, 12. oktobra 2010, ob 19. uri v skedenj Škrabčeve domačije, kjer bomo čestitali študentom slovenistike, slavistike, klasične filologije, splošnega in primerjalnega jezikoslovja, ki bodo v prihajajočem študijskem letu postali varovanci Škrabčeve ustanove, ter prisluhnili pogovoru z akad. Dragom Jančarjem in njegovo sogovornico, dr. Simono Škrabec z naslovom O tistem, česar ni v slovarju.

Med jezikoslovci in literarnimi raziskovalci obstaja nekakšna neizgovorjena napetost. Obe znanosti se sicer ukvarjata z jezikovnimi deli, a le redkokdaj prisluhneta druga drugi. Filološka veda koplje po jeziku, analizira njegove sestavine in poskuša razumeti temeljne zakonitosti. Pri tem pa so znanstveniki pogosto na tihem prepričani, da literatura ni ravno tisti kraj, kjer bi človek iskal primere pravilnega izražanja. Pisatelji si sicer trmasto izmišljajo svoje lastne izraze, hkrati pa brezglavo posnemajo vse napake in razvade pogovornega jezika. Če so jezikoslovci pogosto gluhi za literaturo, pa so preučevalci literarnih del povsem slepi za jezikoslovne razprave. Zazrti so v svoja daljna obzorja, pri katerih je pomembna le vsebina in tu in tam kakšna rima. Pri tem literarni zgodovinarji pozabljajo, da sta vsak roman in vsak sonet zgrajena zgolj in samo iz besed.

Redkokdaj se med čisto jezikoslovno znanostjo in literarno vedo vzpostavi most, ki bi dovolil neposredno povezavo. Toda ravno tu, pod okriljem misli Stanislava Škrabca, se moramo zavedati, da besede pridobijo svoj pomen zaradi določenega konteksta. France Prešeren, na primer, ni pričevalec svojega lastnega časa, temveč njegov najbolj neubogljiv otrok. Njegov jezik ne ustvarja norme, temveč jo spreminja, sili nas, da začnemo misliti drugače.

Če bi med sodobnimi slovenskimi pisatelji iskali avtorja, ki je sposoben rušenja ustaljenih miselnih vzorcev, potem ne moremo mimo Draga Jančarja. Njegovi romani, kratke zgodbe, drame in eseji so vztrajno naštevanje tega, kar je, pa bi moralo biti drugače. Njegova dela – Galjot (1978), Severni sij (1984), Terra incognita (1989), Veliki briljantni valček (1996), Katarina, pav in jezuit (2000), Pogled angela (1992) ali To noč sem jo videl (2010), če naj naštejemo le nekatera – niso mrtvi odsev v ogledalu. Drago Jančar s svojimi besedili aktivno posega v svet, ki ga obdaja.

O podobah in prispodobah njegove literature, o vsem tistem, česar ni mogoče najti v slovarjih, se bo z Dragom Jančarjem pogovarjala dr. Simona Škrabec, esejistka in prevajalka, ki od leta 1992 živi v Barceloni.

Komentiraj