Na današnji dan pred 40-leti je Tito obiskal gostilno P’r Cenetu

Proti večeru pred 40. leti, 12. januarja 1974, se je Tito vračal z lova na Kočevskem. V meglenem vremenu se je s spremljevalci ustavil v Ribnici. Avtomobili so zavili na Cenetovo dvorišče, da bi družba v stari ribniški gostilni povečerjala.

Na dvorišču sta goste v narodnih nošah in s šopkom rož pozdravili domači hčerki Andreja in Nataša. Tito se je veselo razpoložen zahvalil za sprejem in stopil k 16 – letnemu Bojanu, ki je pred vrati čakal z ribniško krošnjo na hrbtu. Titove oči so zavzeto preštevale posamezne predmete suhe robe na krošnji. »Dobro se spominjam , kako so v moji mladosti nosili takele krošnje po zagorskih vaseh in prodajali. Zakaj jo držiš na ramenih, položi je na tla, ti bo laže,« je v smehu dejal Tito, potrepljal fanta po rami in že je bil v veži.

»Všeč mi je takale stara gostilna , to je dobro,« se je oziral po obokanem stropu in nadaljeval pot v gostilniško sobo. Takoj se je zapičil v okovani obešalnik okrog stare kmečke peči. »A tole je ročno delo, vidim, fino je skovano.« Karkoli si je ogledoval, je imel človek vtis, da Tito ves žari in da izžareva svojo zavzetost in opazovanje na vse ljudi okrog sebe. Sproščenost in domačnost je zavladala med gostitelji in gosti, kot da je to snidenje starih znancev. [oglas tip=”200×200″ p=”D”]

Ko si je ogledal v ribniškem slogu opremljen lokal, so ga povabili za mizo. Tam ga je čakal jedilni list, vžgan na leseno čebularico, ki jo je vzel v roke in zavzeto bral:

»Jedilnik po rib’nšku

• mešana suha roba s tlačenko,
• ajdovi žganci z ajmohtom,
• lovska rihta kar toku,
• kož’nce in pečenice z zelam,
• špehovka in še sirov štrudl.

Le tu se je jejlu v gostilni P’r Cenetu, ku je naše kraje obiskal Tito.« Na ves glas se je zasmejal in rekel: »Bogami, ves svet sem obšel, takega jedilnega lista pa še nisem videl…Tlačenka, pa to je neki mozaik…«

Od vsake jedi je malo pokusil in že je stekel pogovor o vsakdanjih rečeh. Tito se je zanimal za Ribnico, kako ljudje živijo, kaj delajo in podobno. Oštirju Cenetu je dejal: »Zdaj imate cesto prek Delnic k morju, to je dobro, bo več turizma«. Rudi Lesar z Brega je igral na staro kmečko harmoniko, gostje so poslušali in se pogovarjali o lovu. Spremljevalka je stopila v kuhinjo in zadovoljna ugotovila: »Nimam kaj gledati, vidim, da ste še stara kuharica, lepo, lepo.«

Po dveh urah so veselo razpoloženi gostje začeli vstajati, domači so Titu ponudili spominsko knjigo naj se podpiše. »Kako da ne, ko smo dobro večerjali. Kadar sem v Sloveniji, poskušam napisati po slovensko. In res se je pol slovensko, pol zagorsko zahvalil za gostoljubje, se podpisal in odšel. Za slovo še nekaj fotografskih posnetkov z domačimi in kolona avtomobilov se je počasi prerinila skozi množico radovednih Ribničanov ter nadaljevala pot proti Ljubljani.

Tito je večkrat potoval skoz Ribnico, ustavil pa se je v našem kraju samo to pot.

Vir: Monografija Ribnica skozi stoletja 1982, podatke zbral in zapisal Peter Lesar