Mnogi se trudijo za spravo, tudi na državni ravni. Gradijo strpnost, sočutje, enakopravnost, to je kulturo sožitja različno mislečih.
Svetlana Makarovič, umetnica, temna diva slovenske poezije, pa pravi: »Nobene sprave ne more biti. Kakšna sprava, kaj ni vse jasno? Saj jih ne pobijamo. Stvar je urejena. Saj tudi vsi partizani nimajo groba. Naj zdaj mi plačujemo za izkopavanje kosti in analize DNK, ki bodo dokazovale, kdo je bil fašist, kdo komunist, kdo je bil ustaš in kdo je bil kar nekdo? Saj imajo spomenike, maše, shode na Rovtah, domobranske pesmi, kdo pa jim kaj hoče? Naj izkopavajo in pokopavajo svoje na svoje stroške, če ne vedo, kje naj prižgejo svečo. Pravzaprav, če ne vedo, kam bi s svečo, naj si jo nekam vtaknejo.«
Ta kruta izjava »cenjene umetnice«Svetlane Makarovič se še vedno citira kot pravilna. Za mnoge pa je to bolečina na še odprte rane.
Pesnica sicer kar sama pravi: »V umetnosti ne vidim nobene praktične koristi. Dragocena je ravno zato, ker je nima. Jaz sem mačka, nimam duše.«
Res je to brezdušna izjava za vse nepokopane, tudi za partizane, za vse žrtve v drugi svetovni vojni in državljanski vojni, predvsem za njihove povsem nedolžne bližnje sorodnike in prijatelje.
Menim, da vsak človek želi in ima pravico, da ga po smrti ne vržejo na smetišče, da ga tam ne pojedo mrhovinarji in tako za vedno izgine iz spomina ljudi. Sprava je znak kulture življenja.
Kulturni ljudje to vedo, a brezdušni pač ne.
Katera kultura bo omogočala perspektivo Sloveniji?
Franc Mihič, Vir: http://www.publishwall.si/franc.mihič
Odziv Miroslava Potočnika, Kamnik (Vir: delo.si)
To je naslov članka, ki je bil objavljen v Dnevniku v pismih bralcev, 1. oktobra 2016, napisal ga je Franc Mihič iz Ribnice, novi pisec polpretekle slovenske zgodovine. G. Mihič z izjemno vztrajnostjo še vedno v vseh slovenskih časnikih, morda še širše, podaja svoj pogled in ustvarja novo zgodovino izpred 75 let in obdobja NOB. Že v prilogi Ona Slovenskih novic mu je uredništvo dvakrat zaključilo temo z naslovom »Zgodovina se ves čas spreminja in dopolnjuje«. Komu je torej namenjeno takšno spreobračanje zgodovine? Mihič poudarja le to, da so pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej vse zlo storili komunisti. Kateri? Partizani za osvoboditev okupirane domovine pod fašizmom in nacizmom so tudi hodili k maši. MVAC in domobranci pa so cerkve spremenili v svoje trdnjave in zapore ter vanje postavili mitraljeze. Takšna pisanja so nekonstruktivna in žaljiva do večine Slovencev in polpretekle zgodovine. Zato g. Mihiču priporočam knjigo Gregorja Kranjca Hoja s hudičem, v kateri ta kanadsko-slovenski zgodovinar strokovno opisuje vse dogodke med drugo svetovno vojno na Slovenskem.
V navedenem članku g. Mihič ponovno razglablja o spravi, ki je že bila storjena pred leti na državni ravni. Opisuje še kulturo različno mislečih ljudi in žali pesnico Svetlano Makarovič s temno umetnico poezije. Po navedenem citatu modruje o kruti Svetlanini izjavi in opisuje, da Svetlana nima v umetnosti nobene koristi. Za koga ne? Morda le za bivše domobrance in izdajalce lastnega naroda? Svetlana Makarovič je velik človek. Avtor članka bi moral vedeti vsaj to, da je Svetlana velika slovenska pesnica, mladinska pisateljica, ilustratorka, šansonjerka. V Sloveniji je znana avtorica za odrasle in mladinske naslovnike. Njena besedila so postala del sodobne klasike in ima posebno mesto v zgodovini slovenske in svetovne književnosti. Zato je tudi prejemnica številnih domačih in tujih nagrad. Zaradi svojega duha in domoljubja je pa trn v peti nekaterim skrajnim desničarjem.
V citatu imenovanega članka pa je povedala samo to: Nehajte delati novo sovraštvo, ločevati Slovence na leve in desne in pustite mir še svojim domobrancem. Slovencev ne zanima politikantstvo, boj za prestiž in neoliberalizem. Mladi potrebujejo delo, čast in oblast, starejši pa svoj mir. G. Mihič in njemu podobni pisci nekonstruktivnih člankov bodo šli kmalu v pozabo. Svetlana Makarovič pa bo večno ostala v srcih mladih in najmlajših. Kako strašna slepota je človeka. S tem končujem temo in se na morebitne nove provokacije in na podobne zdrahe ne bom več odzval.
Miroslav Potočnik, Kamnik