Mnogi se trudijo za spravo, tudi na državni ravni. Gradijo strpnost, sočutje, enakopravnost, to je kulturo sožitja različno mislečih.
Svetlana Makarovič, umetnica, temna diva slovenske poezije, pa pravi: »Nobene sprave ne more biti. Kakšna sprava, kaj ni vse jasno? Saj jih ne pobijamo. Stvar je urejena. Saj tudi vsi partizani nimajo groba. Naj zdaj mi plačujemo za izkopavanje kosti in analize DNK, ki bodo dokazovale, kdo je bil fašist, kdo komunist, kdo je bil ustaš in kdo je bil kar nekdo? Saj imajo spomenike, maše, shode na Rovtah, domobranske pesmi, kdo pa jim kaj hoče? Naj izkopavajo in pokopavajo svoje na svoje stroške, če ne vedo, kje naj prižgejo svečo. Pravzaprav, če ne vedo, kam bi s svečo, naj si jo nekam vtaknejo.«
Ta kruta izjava »cenjene umetnice«Svetlane Makarovič se še vedno citira kot pravilna. Za mnoge pa je to bolečina na še odprte rane.
Pesnica sicer kar sama pravi: »V umetnosti ne vidim nobene praktične koristi. Dragocena je ravno zato, ker je nima. Jaz sem mačka, nimam duše.«
Res je to brezdušna izjava za vse nepokopane, tudi za partizane, za vse žrtve v drugi svetovni vojni in državljanski vojni, predvsem za njihove povsem nedolžne bližnje sorodnike in prijatelje.
Menim, da vsak človek želi in ima pravico, da ga po smrti ne vržejo na smetišče, da ga tam ne pojedo mrhovinarji in tako za vedno izgine iz spomina ljudi. Sprava je znak kulture življenja.
Kulturni ljudje to vedo, a brezdušni pač ne.
Katera kultura bo omogočala perspektivo Sloveniji?
Franc Mihič, Vir: http://www.publishwall.si/franc.mihič
Odziv Miroslava Potočnika, Kamnik (Vir: delo.si)
To je naslov članka, ki je bil objavljen v Dnevniku v pismih bralcev, 1. oktobra 2016, napisal ga je Franc Mihič iz Ribnice, novi pisec polpretekle slovenske zgodovine. G. Mihič z izjemno vztrajnostjo še vedno v vseh slovenskih časnikih, morda še širše, podaja svoj pogled in ustvarja novo zgodovino izpred 75 let in obdobja NOB. Že v prilogi Ona Slovenskih novic mu je uredništvo dvakrat zaključilo temo z naslovom »Zgodovina se ves čas spreminja in dopolnjuje«. Komu je torej namenjeno takšno spreobračanje zgodovine? Mihič poudarja le to, da so pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej vse zlo storili komunisti. Kateri? Partizani za osvoboditev okupirane domovine pod fašizmom in nacizmom so tudi hodili k maši. MVAC in domobranci pa so cerkve spremenili v svoje trdnjave in zapore ter vanje postavili mitraljeze. Takšna pisanja so nekonstruktivna in žaljiva do večine Slovencev in polpretekle zgodovine. Zato g. Mihiču priporočam knjigo Gregorja Kranjca Hoja s hudičem, v kateri ta kanadsko-slovenski zgodovinar strokovno opisuje vse dogodke med drugo svetovno vojno na Slovenskem.
V navedenem članku g. Mihič ponovno razglablja o spravi, ki je že bila storjena pred leti na državni ravni. Opisuje še kulturo različno mislečih ljudi in žali pesnico Svetlano Makarovič s temno umetnico poezije. Po navedenem citatu modruje o kruti Svetlanini izjavi in opisuje, da Svetlana nima v umetnosti nobene koristi. Za koga ne? Morda le za bivše domobrance in izdajalce lastnega naroda? Svetlana Makarovič je velik človek. Avtor članka bi moral vedeti vsaj to, da je Svetlana velika slovenska pesnica, mladinska pisateljica, ilustratorka, šansonjerka. V Sloveniji je znana avtorica za odrasle in mladinske naslovnike. Njena besedila so postala del sodobne klasike in ima posebno mesto v zgodovini slovenske in svetovne književnosti. Zato je tudi prejemnica številnih domačih in tujih nagrad. Zaradi svojega duha in domoljubja je pa trn v peti nekaterim skrajnim desničarjem.
V citatu imenovanega članka pa je povedala samo to: Nehajte delati novo sovraštvo, ločevati Slovence na leve in desne in pustite mir še svojim domobrancem. Slovencev ne zanima politikantstvo, boj za prestiž in neoliberalizem. Mladi potrebujejo delo, čast in oblast, starejši pa svoj mir. G. Mihič in njemu podobni pisci nekonstruktivnih člankov bodo šli kmalu v pozabo. Svetlana Makarovič pa bo večno ostala v srcih mladih in najmlajših. Kako strašna slepota je človeka. S tem končujem temo in se na morebitne nove provokacije in na podobne zdrahe ne bom več odzval.
Miroslav Potočnik, Kamnik
»Če ne vedo, kam bi s svečo, naj si jo nekam vtaknejo«, 3.
DNEVNIK, 20. oktober 2016
»Kako strašna slepota je človeka,« tako Miroslav Pogačnik zaključi svoje pismo v Dnevniku 13. oktobra 2016 in namiguje name. V tem pismu je vidna ravno njegova slepota, ko narobe povzema moje tekste, kaj da vse pišem, a povsem narobe razume citate in mi jih pripisuje. G. Potočnik mi sledi oziroma vztrajno piše pisma, kjer me obdolžuje, da netim sovraštvo. Ali ni ravno nespodobna izjava pesnice Svetlane Makarovič »če ne vedo, kam bi s svečo, naj si jo nekam vtaknejo«, ki Potočnika nič ne moti, povsem jasen odraz nestrpnosti do mrtvih, ki nimajo groba in so umrli v drugi svetovni vojni in v državljanski vojni?
V uvodu pisma oziroma odziva na moje pismo v Dnevniku 1. oktobra 2016, kjer je bila tema le sprava in izjava pesnice in nič drugega, mi Potočnik očita, češ da ustvarjam novo zgodovino izpred 75 let in obdobja NOB. To pripisuje samo meni, in to samo zato, ker imam o tem svoje mnenje, ki ga javno napišem. Povsem pa on prezre v mojih pismih podobna mnenja, kot na primer mnenje partizana prof. dr. Franceta Bučarja, akademika prof. dr. Aleksandra Bajta, dr. Spomenke Hribar itd.
Potočnik pravi, da je uredništvo One dvakrat zaključilo objavo mojih pisem z naslovom »Zgodovina se ves čas spreminja in dopolnjuje«. Urednica One je res ustavila polemiko na to temo, vendar tudi za pisce, kot je Potočnik. On namreč vztrajno ponavlja in trdi, da zgodovine ne moremo spreminjati. On in podobni pisci priznavajo samo zgodovino, ki je zgodovina zmagovalcev v revoluciji oziroma državljanski vojni. Ne razumejo in ne sprejmejo, da je trditev o večni in nespremenljivi zgodovini zavajanje. To je skregano s principi zgodovinske znanosti, ki neprenehoma preučuje zgodovino – vedno samo za nazaj – in jo seveda tudi spreminja glede na nova dognanja. Če to ne velja, kaj potem zgodovinska znanost sploh lahko še počne?
Potočnik in drugi imajo seveda legitimno pravico do svojega pogleda na zgodovino, vendar enako tudi jaz. Živimo v demokratični državi, ne več v enoumju. Sam vedno navajam, da je bil upor proti okupatorju, ki ga cenim, a bila je tudi revolucija-državljanska vojna, ki jo obžalujem. Očitno jih zelo moti, da uporabljam podatke zgodovinske znanosti, to so podatki Inštituta za novejšo zgodovino, ki nazorno kažejo velike žrtve državljanske vojne na obeh straneh. V državljanski vojni ne poteka spopad med dvema narodoma, zato ne more biti izdajalcev naroda, temveč poteka spopad med privrženci različnih družbenih ureditev, to je med privrženci revolucije oziroma boljševiškega socializma in Stalina, ter nasprotniki revolucije, zagovorniki demokracije.
Inštitut za novejšo zgodovino je doslej v seznam žrtev med Slovenci v drugi svetovni vojni in po njej vpisal 99.706 žrtev. Največ smrtnih žrtev med Slovenci so med drugo svetovno vojno zakrivili nemški okupatorji, vpisanih je več kot 31.000 njihovih žrtev, skupaj s povojnimi poboji je revolucionarna stran povzročila približno 24.000 žrtev. V uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7800 okupatorjev. Številke žrtev same govore bolečo zgodovinsko resnico o državljanski vojni in koliko je žrtev upora. Žal mnogi te resnice še ne razumejo, ne sprejmejo in še ne priznajo.
Potočnik mi tudi očita, da sem žalil pesnico Svetlano Makarovič, ko sem napisal, da je temna diva slovenske poezije. Resnica pa je, da je pesnica Makarovičeva bila tako imenovana v članku »Svetlana Makarovič – Umetnica« v Mladini 15. maja 2015. Podtakne mi, da sem napisal, da Svetlana Makarovič nima v umetnosti nobene koristi. Resnica pa je, da sem le citral, kar je gospa Makarovič sama izjavila v članku v Mladini. Dobesedno sem prepisal njeno izjavo: »V umetnosti ne vidim nobene praktične koristi. Dragocena je ravno zato, ker je nima. Jaz sem mačka, nimam duše.«
»Če ne vedo, kam bi s svečo, naj si jo nekam vtaknejo,« je res brezdušna izjava, za vse nepokopane žrtve vojne vihre in revolucije, tudi za partizane. Zlasti za njihove povsem nedolžne bližnje, sorodnike in prijatelje.
Menim, da ima vsak človek pravico, da ga po smrti ne vržejo na smetišče in tako za vedno izgine iz človeškega spomina. Sprava je znamenje kulture in življenja. Kulturni ljudje to vedo, a brezdušni pač ne. Kako strašna je lahko slepota človeka!
Franc Mihič, Ribnica
https://dnevnik.si/1042753212/mnenja/odprta-stran/ce-ne-vedo-kam-bi-s-sveco-naj-si-jo-nekam-vtaknejo-3