V8 Club Slovenia: Avto je ameriški – ali pa ni avto

Miha Starc s pick upom GMC Sierra 5,7

V8 Club Slovenia je na svetlo zapeljal leta 2001, za volanom sta bila Ribničan Gregor Rus, tudi zdaj prezident, in Sodražičan Miha Starc – parkirišče ima v Ribnici, združuje pa ljubitelje ameriških vozil, dve-, štirikoles­nikov, »vsega, niti helikopterji niso izključeni«, modruje družba na Mihovem dvorišču v Sodražici. Ameriška vozila? »To je drug svet, drugačno, močno, fascinantna velikost, udobje, varnost, zanesljivost.« Krilatica pravi, kako si s pravim amerikancem tudi v najslabšem primeru vsaj 1,5 metra oddaljen od prometne nesreče. Toliko je od voznika do prednjega odbijača. Po silovitem trku. »Ameriški avto je na naši cesti tudi simbol uporništva. Pa še dobro zgleda.« Pa, predsodek evropski, »nezahtevni so za vzdrževanje, ful poceni rezervni deli«.

Poleg Mihe se osnov ameriške vožnje učim še od Primoža, Roka, Gašperja, Blaža, Andreja, vsak pristavlja svoje, recimo: »Za vse tri ameriške avte sem dal toliko denarja, kot bi dal v Sloveniji za enega.« Preden popametnjačim, da so chevroleti, fordi, dodgei za rajo, cadillac je višji razred, nekaj jih je šlo že v pozabo, pontiaci, oldsmobili, razgrnem, da V8 pomeni zasnovo motorja, ki ima osem valjev, cilindrov, postavljenih v V. »Med nami ni tekmovalnosti, eden prisega na športne avte, drugi na pick-upe, tretji kombije, četrti na navaden coupe, dvovratni, ali sedan, ki je štirivraten,« spet osmi na vojaška vozila.

In kako avto iz Novega pricijaziti v Stari svet? Gre za internetni nakup, »najprej se moraš zdilat s prodajalcem, ker so nezaupljivi, sploh ne vedo, kje je Evropa«, kaj šele Slovenija. Sledi prevoz do ladje, plovba, »naročiti je treba firmo, da ga razloži, pa cariniti, potem greš lahko ponj denimo v Rotterdam ali pa ga špedicija pripelje«. Ko je lepotec v Sloveniji, sledi največji kavelj, homologacija, »težave nastopijo recimo že zaradi neustrezne barve določenih delov«. No, mimogrede: »Mi vsi uvažamo ameriške oldtimerje, novega amerikanca ne bi mogel homologirati pri nas, barva luči, emisije…« In jasno, v ZDA so avtomatski menjalniki serijski, »šiftstikerji, s prestavami, pa opcija«, pri nas je nasprotno.

Temu, s čimer se fantje vozijo, pravijo avto. Za drugo, kar divja po naših cestah, v svojem vokabularju nimajo izraza. Avto je ameriški ali pa ni avto. »Z njim se voziš za dušo, nemalokrat brez destinacije.« Če imajo težave v službi, si rečejo, nič hudega, k sitnemu šefu se bom peljal s svojim izbrancem in bo takoj laže.

Skupinska grobnica

Grobnica na kolesih in starka brez kose

Nehote mi v oči pade vozilce, namen­jeno onstranskim opravilom, pogrebna ladja, cadillac hearse, letnik 1974, motor ima 7700 kubikov, dolg je več kot 6,5 metra, takole na prvo žogo ugibam, da verjetno ni vozjakal običajnih, ampak košarkarske Američane. Vanj bi zbasal tudi več smrt­nikov, ki so imeli v življenju hkrati usodno smolo. In ker ima sila malo ljudi možnost, da se s furgonom pelje več ko enkrat (v življenju?), sem jo rade volje izkoristil in se stisnil ob trugico, ki pa je bila žalibog iz lipovega, slovenskega lesa. Prazna ali polna, ne vem. Še nekaj kaže, da je furgon posebnež. Eden od fantov pove, kako njegov pes obožuje amerikance, v vsakega skoči in si ga ogleda, črnega cadillaca pa še poscati noče. Vem, žival čuti.

Bi šel pa s črnim dolginom zlahka v Ikeo po pohištvo, ali pa »za cliota not spravit je fajn«, pade z desne. Miha, avto je njegov, je v furgonu že prespal. A ne v lipovini.

Njegov je tudi pick-up GMC sierra, prepoznate ga po kesonu, motor 5,7, pogon 4×4, delovno vozilo. Spet medvzklik: »Vsaka bajta bi morala imeti enega pick-upa.« Kot je Starčev tudi starinski dvokolesni harley davidson, letnik 1973, v garaži pa bril­jira, ja, lastnik pri motociklih ni tako natančen, otoški triumph.

Pa na dvignjenem podu drema vojaški džip dodge, letnik 1941. »Menda je bil v Koreji,« z razvidno rezervo pove imetnik. In drugi doda: »Vsak lastnik ameriškega avta ima zraven še zgodbo, recimo, tega je vozila Elvisova mama, ali pa, prvi lastnik je še vedno živ…« Zgodbice. Za otroke.

Rok se je iz Ljubljane pripeljal s kombijem chevrolet G20 van, 5000 kubikov, širina 2,35 metra, dolžina 5,30, registriran za sedem plus enega potnika, ima tudi posteljo, enoposteljno vozilo. Brez ali z zajtrkom, si mislim.

Za 50 let

Včasih se kajpada potuje tudi s cil­jem, četverica se je lani z oldsmobilom letnik 1949 odpravila v švedski Västerås, na največje srečanje ameriških avtov na svetu, 20.000 udeležencev, 2750 kilometrov v eno smer. »Vsakih 300 kilometrov je šlo za bencin približno sto evrov.« Avto ni niti enkrat kihnil.

Ameriški korenjaki goltajo ogrom­no goriva, onstran Atlantika je 90 odstotkov bencinarjev, deset dizlov. A slišim, ako bi v Evropi delali tako zmogljive motorje, bi seveda enako žrli. Če pri nas na kakšni makini vidiš oznako 2,3, veš, da je zverina žejna, kaj bi ne bila tista, ki se hvali s 5000 kubiki? A takoj protievropska: »Ko pa kakšen porsche cayenne pije 50 litrov, je pa vse v redu.« Nato skoraj v zboru: »Ameriški avtomobili so najbolj ekološki na svetu, ker so delani za 50 let. Katalizatorji so v ZDA obvezni od 70. let, vgrajen imajo zračni filter, ki dodatno popuca izpuh.«

Opazim, kako je moja temno modra majičica daleč najsvetlejši kos oblačila med zbranimi. Sodi k avtu kodirana obleka, muzika? Ne, po naključju so bili vsi v črnem, no ja, ta je težka, glede muzike pa: »Ne poslušamo vsi istega, nekako pa prevladuje rock, okej, rokenrol.« Kako bi se iz chevyja slišala domača glasba? »Če misliš country, v redu,« me zatrejo. Srbska pa nekako ne gre zraven. Se strinjam.

Članstvo V8 počasi narašča, vsak član ima povprečno že skoraj dva ameriška avtomobila, tudi sestre in dekleta članov imajo amerikance, snobov v klubu ni: »Snob si kupi ferrarija.« In varuhi reda? »Ma, nas rajši kar mimo spustijo,« pove eden za vse. Nesreče? Hujših ni bilo, le: »Nekdo se je enkrat vame zabil, pa si je sesul audija.«

Ja, »ves čas smo v tem štosu«, obvladajo prakso, »zelo radi šraufamo, specializirani smo za improvizacijo.« Miha: »V hiši le jem in spim, drugače sem ves čas v delavnici.« In teorijo, kar pa je preveč zapleteno, da bi povzel. Jamesa Deana seve poznajo, o njegovi smrti z avtom pa takoj pripomba: »Seveda, če je pa porša vozil!«

Svečke po jusu

In če se avto pokvari? »Nekaj delov dobiš pri nas, oljne filtre, svečke, jermene, a so v ZDA cenejši.« Tudi naše gume pašejo na amerikance.

»Dobimo se enkrat na leto, srečanje je septembra v ljubljanskem BTC,« prav danes pa v Trbovljah odpirajo sezono. Veliko so tudi po čezmejnih avtožurkah. V Sloveniji zdaj delujejo trije podobni klubi, ribniški je pionirski.

Pa niso amerikanci preglomazni za naše ceste? »Ne, avtomobili so okej, ceste se preozke, pa parkirišča so narejena za fičkote in cliote.«

Ni lahko v Evropi biti Evropejec, po duši Američan. A če stiska prehudo stiska, je vedno izhod, vedno je pot, vedno cesta, s ciljem ali ne, gotovo pa za dušo. Še kriza fantom ne pride do živega. »Ker nič pretiranega nimamo,« tudi izgubiti ne morejo prav veliko. Vračajoč se v Ljubljano, mi je bilo kar nerodno sesti najprej v službenega, nato zasebnega citroëna, v odkup sem se skoraj namenil na paketek hitre ameriške hrane, jezilo me je, da doma na devedeju nimam vsaj Ameriške pite (3. del), pa da v Sodražici nisem videl tudi kakega rozastega cadillaca, a vseeno. Odslej malo bolje, ne še povsem, razumem častilce lepote po ameriško.

P. S. Vruuuuummmm!

Vir: delo.si