Rdeča mušnica
Vse gobe so užitne. Nekatere samo enkrat. Tako pravi znana gobarska šala, ki seveda nosi resnico o tem, da se moramo na gobe spoznati, če želimo uživati v njihovih kulinaričnih dobrotah.
Gobarji: nabiralci ali poznavalci?
Raste kot goba po dežju, pravi ljudska modrost, ki tudi drži. Prava sezona gob se začne, ko je dovolj padavin in ko so temperature podnevi in ponoči čim bolj enakomerne. “Sezona gob traja vse leto in ne le jeseni,” je prepričan Amadeo Dolenc, predsednik Mikološke zveze Slovenije, ki najprej izpostavi razliko med poznavalci gob, za katere je največje priznanje, ko najdejo gobo, ki je ne poznajo, in nabiralci, ki jih pri nabiranju gob vodi predvsem kulinarični vidik. V Sloveniji je tri tisoč registriranih gob, približno 1500 pa jih še niso našli, čeprav vemo, da rastejo v Sloveniji. Nekatere gobe se namreč pojavijo le vsakih sto let. Po mnenju Dolenca lahko na oko prepoznamo približno 600 gob, za več pa je treba imeti mikroskop, znati latinščino in vsaj dva tuja jezika zaradi literature.
Na dan dovoljena dva kilograma
Po številu na obronkih gozdov parkiranih avtomobilov sodeč je število gobarjev v jesenskem času in še posebej po dežju, ogromno. Po besedah Dolenca smo Slovenci narod, ki je “… nor na gobe in celo požrešen”, zato obstajajo tudi omejitve, da zaščitimo gozdove pred izropanjem (uredba o varovanju samoniklih gliv): na dan je dovoljeno nabrati največ dva kilograma gob na osebo, pri čemer je prepovedana uporaba pripomočkov, ki lahko poškodujejo rastišče ali podgobje, očistiti jih je treba že na samem rastišču (zato, da omogočimo nadaljnje razmnoževanje glive) in shraniti trdno in zračno embalažo. Kaznivo je tudi nabiranje 77 zaščitenih vrst, treh rodov in 65 posameznih vrst, pri katerih je prepovedano nabiranje tudi nadzemskega dela, torej gobe. Nabiranje je prepovedano v osrednjih območjih narodnih in regijskih parkov ter v naravnih in gozdnih rezervatih.
Inšpektorji stalno na terenu
Nadzor nad izvajanjem prepovedi, omejevanjem in pravili nabiranja gob opravljajo gozdarska inšpekcija, inšpekcija varstva okolja in pooblaščena nadzorna služba za varstvo parkov in drugih zavarovanih naravnih znamenitosti. Igor Curk, eden izmed 17 gozdarskih inšpektorjev, je povedal, da je bilo v zadnjih tednih, ko je bila gobarska sezona na višku, izdanih več plačilnih nalogov za nabiralce gob, kar so zaradi ugodne temperature in velike količine padlega dežja tudi pričakovali. Večinoma je šlo za prekoračeno dovoljeno količino nabranih gob, za kar uredba predvideva kazen 208,64 evrov. Trenutno je v pripravi nova uredba, ki predvideva strožji nadzor nad gobarji in tudi višje kazni.
Letos več zastrupitev z zeleno mušnico
Poznamo užitne in neužitne gobe, teh je več kot užitnih in niso nujno strupene. Neužitna goba je grenkega, pekočega, izredno slabega in neprijetnega vonja ter okusa, ki pa ni nujno strupena. Predsednica Gobarskega društva Bisernica iz Celja Ana Ivanovič poudarja, da “… smo Slovenci svetovni prvaki v nabiranju gob in zadnji v kulturi nabiranja. Večinoma poznamo deset najbolj komercialnih vrst gob in nekaj strupenih ter neužitnih, a nas lahkomiselnost, nepravilno nabiranje in pohlep privedejo tudi do hudih zastrupitev, velikokrat z zeleno mušnico (letos je bilo že šest primerov). Z drugimi strupenimi gobami, npr. rdečelistkami in grivami, pa so zastrupitve že skoraj na dnevnem redu. Za vse seveda ne izvemo, saj nekateri ne poiščejo zdravniške pomoči.” Omenjene vrste niso smrtno strupene, povzročajo pa precej hudo zastrupitev z želodčnimi krči, bljuvanjem in drisko.
Kako vemo, ali je goba strupena?
V Sloveniji je največ gob iz rodu koprenke (Cortinarius), med katerimi je nekaj smrtno strupenih (npr. poljska koprenka), takoj za njimi so golobice (Russula), med katerimi je le nekaj strupenih (npr. bljuvna golobica). Ivanovič pove, da užitnosti, razen pri golobicah (če imajo pekoč okus), ne moremo preverjati, zato je treba gobe najprej dobro spoznati in se jih tudi naučiti prepoznavati. Večina gobarskih društev nekajkrat na leto organizira predavanja, ki so odprta za vse, ki jih to zanima. Vsekakor splošno prepričanje, da je goba, ki jo obje polž, užitna, ne drži, saj polži objedajo tudi najbolj strupene gobe (npr. zelene mušnice). “Gobarji bi morali biti pozorni tudi na to, da ne bi s prevelikim povzročanjem hrupa motili gozdnih prebivalcev in uničevali dreves, podrasti in še posebej gob, ki jih ne poznajo. Včasih prav zaboli srce, ko vidiš zbrcane in pohojene rdeče mušnice, ki niso prav nič krive, da so strupene, so pa zagotovo najlepši okras v naravi,” še dodaja Ivanovič.
Vir: siol.net
nikoli ni inšpektorjov