Slava vojvodine Kranjske, največje življenjsko delo barona Janeza Vajkarda Valvasorja, velja za enega izmed najpomembnejših znanstvenih, narodopisnih, geografskih, etnoloških ter domoznanstvenih del o Sloveniji. Hkrati pa je tudi temeljni kamen slovenske zgodovine ter neprecenljiv simbol slovenstva. Zagotovo smem trditi, da je tudi pomemben polihistorski mozaik ne le v evropskem prostoru, temveč tudi v tedanjem širnem svetu.
Janez Vajkard Valvasor (1641-1693)
V sklop Srednje Kranjske, nekdanjega dela vojvodine Kranjske, je tako Valvasor zajel ter skrbno opisal tudi območje Ribniške doline, toda zapisi našega okoliša do sedaj preprostim bralcem zaradi skopega prevoda nemškega izvirnika še niso bili v celoti ponujeni. Ob izidu prvega celovitega slovenskega prevoda sem se odločil izbrati ter vam v več delih objaviti njegove dobesedne zapise iz območja Ribniške doline, pomemben del domoznanstvenega gradiva našega kraja. S tem pa želim spodbuditi Ribničane, bolj osvestiti in vzbuditi zanimanje za lastno zgodovino, saj so Valvasorjeva dela prav tako pomembno sooblikovala narodno zavest Slovencev.
Preden preidemo k opisu gradov, si za uvod preberite, kaj nam je Valvasor zapisal o Ribniški dolini. Torej odpotujmo v Ribnico sredi 17. stoletja, v čas barona Janeza Vajkarda Valvasorja.
Ribniška dolina
“Ribniška dolina, se enkrat tu, enkrat tam dviguje kvišku z malimi hribčki ali velikimi gorami, na katerih so velike divjine, druge krati pa se povsem zravna. Groß-Reiffnizer Berg, Velika gora pri Ribnici, pa sploh ne spada med manjše, zlasti ker se ozira daleč naokoli in ima tudi veliko divjine. Groß-Reifnizer Wald, (Uelike ribenske vvorst), Veliki ribniški boršt, stoji na Veliki gori pri Ribnici. S svojimi smrekami in bukvami zaseda veliki prostor. Po njegovih na daleč segajočih divjinah se sprehajajo medvedje, jeleni, srne in divji prašiči, po njem se spreletavajo mali petelini in druga divja perjad. Kot pravijo ljudje, naj bi tudi v tem gozdu bilo skrito jezero, na kar se bomo spet spomnili v XLVII. poglavju. Jasselneza, Jasnica, ki je blizu Ribnice, nosi enakomerno lovsko suknjo, namreč bukov gozd, malo pomešan z drugimi drevesi. Po gozdu Schernauez, ki raste blizu Ribnice v hribovju in sestoji iz bukev in smrek, se sprehajajo medvedi in srne. Schernauez, Žrnovec, blizu Ribnice se prav tako precej visoko dviga nad svojo dolino.
Zemlja je precej rodovitna, ima pa tudi veliko voda, ki izginjajo v zemljo. Reiffniz (Ribenska uoda) Ribnica izvira iz visokih hribov pri Ribnici in teče naprej približno pol milje, dokler ne pride do jame v zemlji, v katero se spusti. Velika škoda je, da ji ni danih za njen tok več milj, ker je vse hvale vredna voda, v kateri so najčudovitejše ribe. Namreč nenavadno velike ščuke z desetimi ali celo dvajsetimi funti teže, odlično dobri in veliki liniji, veliki kleni in štiri vrste postrvi. Prvič so to skoraj črne postrvi s črnimi pikami, nato lepe bele postrvi (kot so sulci), posute z rdečimi in črnimi pikicami, potem, tretjič, majhne, navadne postrvi in četrtič zelo velike in lepe zlatovščice. Toda te zadnje je najti samo pri vrhu, pri izviru, kajti na dan prihajajo iz gore. Rakitenschezeza, Rakitnica, se poraja iz močvirnate, ravne in ploske zemlje nedaleč od Ribnice; in pri svojem izviru nemudoma oblikuje majhno jezero ali mlako; toda kmalu potem, ko se je tako napihovala, mora postati ponižna, in ko je pretekla četrti milje, izgine v zemljo. Ta voda poganja zelo veliko mlinov, čeprav, kot smo rekli, ne teče dlje kot četrt milje. Ob deževnem vremenu zelo visoko naraste, prekrije vse mline in stoji kot jezero. Toda v nasprotju z navadami drugih voda ni ugodna niti za ribe niti za rake in ne trpi niti enih niti drugih. Kakor hitro kdo da ribo ali raka v to vodo, takoj pogine. Tako tu pregovor »Raka so dali v vodo« izgubi svoj pravi pomen. Pa vendar (in temu se gre res čuditi) ta voda ni nezdrava, temveč zelo dobra za pitje in kuho, sicer pa prebivalci iz okolice ne uporabljajo nobene druge vode razen te. Feistriz (Bisterza) Bistrica izvira nad trgom Ribnica, potem teče skozenj, toda samo četrt milje pod njim se spet skrije v zemljo. Pa vendar ni revna, ker se tiče rib, temveč ima dobre linje, klene in koreseljčke, pa tudi odlične rake.
Velikih in majhnih vasi je tu mogoče veliko, ležijo v neposredni bližini Ribnice; med njihovimi prebivalci pa je veliko lončarjev in izdelovalcev ret, obročev, skled, krožnikov, škafov, mentrg in še vseh mogočih drugih posod iz lesa, pa strugarjev in mizarjev; ki vozijo in prodajajo svoje izdelke tako doma po deželi kot tudi v tujini. Razen tega nosijo za prodajo v zelo oddaljene dežele tudi izredno veliko polhovih kožic. V tej dolini uspeva izredno veliko mavrahov.
Trg Reiffnitz z gradom
Grad in trg Reiffnitz, v kranjskem jeziku Ribénza, spada k srednjemu delu vojvodine Kranjske in leži med mestom Ljubljano in mestom Kočevje, dve milji od zadnjega in šest milj od prvega. In Mercator se ne moti, ko prišteva Ribnico k Slovenski marki, ker je pred časom dejansko spadala tja. Tako grad kot trg ležita v ravnini, toda od vseh strani ju obdajajo hribi. Samo proti Kočevju je nekaj ravnine med hribi.
Krajnsko ime Ribénza pomeni ribarjenje in ga imajo grad, trg in gospostvo čisto upravičeno zaradi z ribami bogatih voda, ki močijo ribniške bregove in dostavljajo prebivalcem v mreže različne vrste zelo okusnih rib. Te vode pa so deloma Bistrica med mestom in gradom, ki se približno četrt milje pod gradom vrže v luknjo v zemljo. Delno je to s postrvmi bogata Ribnica, ki tudi moči ribniške travnike nedaleč stran od gradu. Kar se tiče gradu, je ta sicer velika stavba, toda zgrajena še po starih gradbenih pravilih. V njem je kapela sv. Janeza Krstnika, ki so jo posvetili že pred več kot dvesto leti in v kateri obhajajo njegov praznik skrajno slavnostno in imajo na prvo nedeljo po njem praznik dedikacije ali žegnanje, na katero mora priti vsa fara z vsemi podružnicami vred.
Trg je precej velik in je v njem veliko hiš, je pa na vse strani odprt. Prebivalci pa hodijo oblečeni napol po hrvaško. V trgu stoji tudi farna cerkev, kjer ima sedež arhidiakon za vso Dolenjsko. Nedaleč proč stoji tudi lepa cerkev posvečena Naši ljubi Gospe, ki jo splošno imenujejo Nova Štifta. To cerkev so zgradili pred nekaj leti in tja imajo ljudje iz okolice vsako leto velika romanja.
Dedni sovražniki krščanskega imena in sosednji divjak je ta trg že večkrat zavzel in poslal okoliške vasi kot dim v nebo, nikoli pa ni mogel zavzeti gradu. Zato je od samega besa vedno odvlekel s seboj velik kristjanov v suženjstvo, vse izropal, posabljal nešteto ljudi in v vseh ozirih posnemal očeta tiranije, namreč hudiča.
[oglas tip=”250×250″]Zaradi takih okrutnih vpadov in napadov so žal! še v žalostnem spominu ostala leta 1480, 1528 v mesecu juliju, leta 1546, leto 1558, 1559 v januarju in februarju, leta 1564 in še dosti drugih. Takrat so Turki strahotno divjali po Ribnici in okolici s svojimi morilskimi sabljami. Pravijo, da so se ti barbarski divjaki še večkrat približali temu trgu, toda udarila jih je slepota, tako da so bili sicer čisto blizu Ribnice, pa so z odprtimi očmi trg spregledali, kar pripisujejo zaščiti sv. Štefana, papeža in mučenca. Celo se je nekoč zgodilo, da so z roparsko naravnanimi očmi že drveli proti trgu, ko pa se je njihovim očem pokazala cerkev, so se umaknili in rekli, da jih je strah svetnika v njej. »Tako kot v obeh prejšnjih delih vojvodine Kranjske z opozorilnimi ognji posvarijo deželo, tako se dogaja tudi v tej tretji petini ali na Srednjem Kranjskem. In tudi tu kresove ali svarilne ognje zaradi Turkov na visokih hribih pripravijo tako, da jih od krajev, ki so Turčiji najbližje, do glavnega mesta Ljubljane kot svarilno znamenje prižigajo po določenem vrstnem redu enega za drugim. Nepotešljivi element ogenj je tudi tu, v Ribnici, pokazal svojo požrešnost, saj je leta 1415 2. oktobra požrl ves trg, leta 1445 pa pol trga. Toda iz tega kupa pepela je ponovno vstal današnji ribniški feniks, ki je sedaj v polnem cvetu. Zlasti ker imajo tu vsako leto tri letne sejme, na novoletni dan, na prvo nedeljo po veliki noči in 2. avgusta.”
Vabljeni k branju naslednjega dela članka, ki bo osredotočen na Valvasorjev opis gradov v Ribniški dolini.
Povzeto iz prve in tretje knjige prevoda izvirnika Slave Vojvodine Kranjske, ki je v prvem natisu izšel leta 1689 v Nürnbergu.
Prevajalci izvirnika: prof. Doris Debenjak, prof. dr. Božidar Debenjak, Primož Debenjak, dipl. inž.
VIR:
- JANEZ VAJKARD VALVAZOR (1689): SLAVA VOJVODINE KRANJSKE. NÜRNBERG, 1689
- JANEZ VAJKARD VALVAZOR (2009): SLAVA VOJVODINE KRANJSKE. LJUBLJANA : ZAVOD DEŽELA KRANJSKA, 2009
Piše: Domen Češarek, Muzejsko društvo Ribnica
