Jaslice so figurice, ki jih v času božiča postavimo pod božično drevo, predstavljajo pa rojstvo Jezusa. Figure so v poljubni velikosti, običajno navadno na podlagi iz mahu ali trave. Zimski solsticij ali obrat, ki se zgodi 21., redkeje 22. decembra, je bil za prastara ljudstva velik dogodek. Prežeti z nenehno bojaznijo, da se sonce ne bo več vrnilo in jih bo zagrnila večna tema, so ga pričakovali z velikim strahospoštovanjem in ga radostno slavili.
Krščansko obredje, ki se je razširilo z vzhoda, odraža veliko podrobnosti iz starih verovanj. Eno teh je tudi božič. Praznik Jezusovega rojstva sega že v dobo zgodnjega krščanstva. Helena, mati rimskega cesarja Konstantina, ki je leta 313 dovolil krščansko vero, naj bi med obiskom Betlehema na kraju Jezusovega rojstva našla ostanke lesenih jasli. Ker naj bi bil po sporočilu vanje položen novorojeni Jezus, so jih odnesli kot relikvijo v Rim. Od takrat je postala podoba jasli z novorojenim detetom simbol luči in upanja.
Ne vemo natančno, kdaj so jih začeli postavljati po cerkvah in hišah. Eno pa je gotovo, da imajo svoj izvor v božični skrivnosti in da so se nam zdaj tako priljubile, da brez njih ni tega praznika. Postavljajo jih v cerkvah, hišah in ponekod celo na javnih krajih. Včasih so na vso moč podobne resničnim okoliščinam Kristusovega rojstva.
Na glavni železniški postaji v Rimu jih postavijo iz železniških tirov, kretnic, čuvajnic, pastirji nosijo železničarske obleke. V Afriki so zadnji zamorci, črn je tudi Jezušček v hlevu. Pri nas ponekod oblečejo pastirje v narodne noše, tako da jaslice ne prikazujejo več samo Kristusovega prihoda med nas, temveč tudi naš prihod k njemu. So torej najbolj živa predstavitev božične skrivnosti in najbolj naš izraz pojmovanja te.
Vseeno pa težko rečemo, da je bil to začetek jaslic. Danes na splošno mislimo, da so bile v navadi že pred Frančiškom Asiškim. On ni prvi postavil jaslic, temveč jih je s tem, ko jih je prvi postavil zunaj cerkve in ljudem ob njih omogočil globoko doživljanje božične skrivnosti, naredil zelo privlačne. Po tistem so se zelo hitro razmahnile, se izpopolnjevale in dobivale tudi krajeven značaj. V Nemčiji tako, da je jasli spodrinila zibelka. Dete ni ležalo v jaslih, kakor pravi evangelij, temveč v zibelki, ki jo pozibavata zdaj Marija, zdaj Jožef. Ob tem je nastala vrsta pesmi, ki opevajo njuno starševsko vlogo. V Angliji, Franciji in Španiji so žive ljudi zamenjali kipci iz lesa in gline in so več dni ali tednov upodabljali isti božični prizor.
Slovenci so do konca prve svetovne vojne živeli v Avstro-ogrski, kar pomeni, da je bilo njihovo življenje zaznamovano s kulturo, ki je na slovenska ozemlja prihajala prek cerkvenih in posvetnih središč današnje Avstrije, Italije in Madžarske. V verskem pogledu so bila to katoliška središča, cerkve in samostani, podobno kot povsod po deželah krščanske Evrope. Božične slovesnosti so bile del tega življenja, jaslice pa sestavni del slavja.
Zato ne preseneča, da so jih začeli postavljati že tako zgodaj. Nekateri mislijo, da so jih poznali že v četrtem stoletju, vsaj v Betlehemu. Kristjani so prostor v votlini Kristusovega rojstva obložili s srebrom in zlatom, člane Sv. družine, Jezusa, Marijo in Jožefa, pa ponazorili s kipi. Pri tem so se sklicevali na Gregorja čudodelnika, živel je okrog leta 200, ki je v pridigi dejal: »čemu bi govoril o njihč Moje oko vendar počiva na tesarju in jaslih, na detetu in deviški materi. Gledam dete, povito v plenice in položeno v jasli, Marijo, ki je devica in mati, pa z Jožefom stoji pri njem in mu streže.« Pridigar ne bi govoril tako nazorno, če ne bi gledal na kipe, ki so ponazarjali božično skrivnost.
V 18. stoletju so se pojavile tudi v hišah. Ljudje niso bili zadovoljni samo z jaslicami v cerkvi, temveč so jih hoteli imeti še doma. Ko so jih začeli postavljati sami, jih ni več tako ovirala misel, kako bodo uprizorili božično skrivnost. Na dan je prišla vsa ljudska domišljija in ustvarjalnost. Slikarji, rezbarji in kiparji, posebno iz vrst nadarjenih samoukov, so ustvarili tako izvirne kipce in prizore, da se z njimi ponašajo celo narodni muzeji. V tem so se posebno odlikovali italijanski, nizozemski in tirolski ljudski umetniki. Kipce so oblačili v značilne vzhodnjaške, posebno beduinske noše ali v noše, ki jih oblačijo ljudje v njihovih krajih. če so jih oblačili, so jih navadno izdelali iz lesa, le glavo so imeli iz voska.
Z jaslicami prav tako niso upodabljali samo Kristusovega rojstva, temveč tudi druge dogodke iz njegove mladosti in poznejšega življenja, na primer prihod modrih, pokol nedolžnih otrok, beg Sv. družine v Egipt in celo svatbo v galilejski Kani. Tako se je zelo pomnožilo število kipcev in različnih prizorov. Avstrijski muzej za ljudsko ustvarjalnost hrani jaslice kmečke družine Jausentaler, ki imajo 1700 kipcev in kosov raznih stavb, kolib, hlevov, hiš in gradov. Veliko pozornost so dajali tudi ozadju. Navadno je uprizorjen Jeruzalem z lepo izdelanim obzidjem, stražnimi stolpi in vidnim obrisom templja. Zelo razgibano je prikazana tudi betlehemska pokrajina z značilnimi hribi, dolinami in potmi, vmes pa je vpleteno vse polno prizorov iz palestinskega pastirskega in kmečkega življenja. Nad njimi se pne sinje nebo z nešteto zvezdicami, med njimi je posebno vidna repatica.
Naslednje naj bi bile prve, čeprav etnolog dr. Niko Kuret nasprotuje tej trditvi. Zgodba je znana: Frančišek Asiški je 1223., tri leta pred smrtjo, postavil v gozdu pri kraju Greccio v Umbriji za božič žive jaslice. Dr. Kuret pravi, da je s sobrati na poseben način obhajal polnočnico v votlini sredi gozda. K oltarju je dal postaviti s slamo napolnjene jasli in zraven prignati osla in vola. Legenda pripoveduje, da se je nato med povzdigovanjem v jaslih pokazal Jezus, še dete, pobožal Frančiška in spet izginil. »Pa vendar ne sv. Frančišek ne frančiškanski red pri nastajanju jaslic nista imela vidne vloge,« meni Kuret in po mnenju številnih strokovnjakov ta ni prvi postavil jaslic, temveč jih je s tem, ko jih je prvi postavil zunaj cerkve in ljudem ob njih omogočil posebno doživljanje tega praznika, naredil zelo privlačne.
Po vsej verjetnosti so se razvile iz duhovnih iger, ki so ponazarjale najbolj dramatične dogodke Kristusovega življenja, posebno njegovo trpljenje in vstajenje. Velikonočne igre so prvič izpričane leta 967, nekoliko pozneje so nastale božične duhovne. Najverjetneje so se začele v 11. stoletju, kajti iz tega obdobja so znane freisinške božične igre. Iz njih so morale nastati jaslice. Težko si namreč predstavljamo, da jih ne bi postavili ob uprizarjanju Kristusovega rojstva, čeprav takrat še niso bile podobne našim. Sprva je bilo to samo preprosto korito ali košara, v kateri je bilo seno in slama, na njej pa dete. Postavili so jih za velikim oltarjem ali pod križem. Dobro so znane iz mesta Rouen, kjer so bile v 13. stoletju zelo popularne božične igre. Bile so za velikim oltarjem, nad njimi pa Marijina slika. V višini kora je bil mladenič in je predstavljal angela, ki je pastirjem naznanil Kristusovo rojstvo. Pod njim je bilo pet pastirjev, s cerkvenih obokov pa je odmeval otroški glas: »Slava Bogu na višavah.«
Jaslice so k nam prišle z jezuiti
»Prve je izdelal in postavil jezuitski brat laik Kilijan Hampl v Ljubljani leta 1644 v jezuitski cerkvi sv. Jakoba,« menijo strokovnjaki. »Menda je ene zase naročil tudi ljubljanski škof Tomaž Hren. Nobene se niso ohranile. Kipci pri sv. Jakobu so bili visoki približno 130 centimetrov, verjetno so bili oblečeni, morebiti celo gibljivi. Te jezuitske jaslice seveda tudi na Slovenskem niso bile prva likovna upodobitev božičnega dogodka pri nas. Najstarejši prizor Jezusovega rojstva pri nas je ohranjen na listini iz leta 1242, gre za pečat benediktinskega samostana v Gornjem Gradu v Savinjski dolini. Verjetno je starejši od datuma na omenjeni listini, prikazuje pa povito dete v košari, zraven je Marija s prekrižanimi rokami, ki moli, ob njej sta še glavi volička in oslička.«
Naša najskrbnejša raziskovalca upodabljanja božičnega dogodka in posebno jaslic na Slovenskem sta dr. Niko Kuret in pater dr. Leopold Grčar. V svojih knjigah navajata še precej drugih uprizoritev Jezusovega rojstva pred Hamplovimi jaslicami. Tudi fresko na Vrzdencu, ki je nastala okrog leta 1300, pa dete v jaslih na oltarju cerkve sv. Janeza na Spodnji Muti. V 14. stoletju se začnejo pojavljati na cerkvenih freskah upodobitve Svetih treh kraljev in pastirjev. Pomembna je freska Gospodovega rojstva pri Sv. Primožu nad Kamnikom iz 1504. Prizore Jezusovega rojstva iz teh obdobij najdemo v Crngrobu, Hrastovljah, na Muljavi, v Petrovčah in drugod, v samostanskih knjižnicah v rokopisih.
Obdobje baroka je zapustilo uprizoritve Kristusa in poklonitve pastirjev ter treh kraljev, torej oltarne jaslice. Beremo, da so bile verjetno take v stari ljubljanski stolnici, taka je upodobitev rojstva na oltarju v Crngrobu, v cerkvi v Lučah v Savinjski dolini, Sveti trije kralji v cerkvi sv. Vida pri Lukovici in drugje. Zibanje božjega deteta, ki se je v 14. stoletju po Evropi zelo razširilo, je prišlo tudi k nam, saj muzeji hranijo nekaj zibelk kot spomin na to obliko božičnega čaščenja.
Leopold Grčar v knjigi Jaslice pravi, da še ni raziskan vpliv jezuitskih jaslic na nadaljnji razvoj cerkvenih pri nas. Mogoče je, da so se naše tako imenovane odrske razvijale po drugih zgledih. Ostanki tovrstnega ustvarjanja iz tistih obdobij so skromni. Kuret omenja, da so se ljudje v Ljubljani leta 1943 še spominjali starih jaslic iz cerkve sv. Florijana; morda so bile iz bližnje jezuitske cerkve sv. Jakoba in naslednice Hamplovih. Oblečene voščene figure so imeli v kamniški župnijski cerkvi pa tudi kapucini v Škofji Loki.
Kulisne jaslice, ko so figure oziroma prizori izžagani iz desk in pobarvani, so bile menda kar pogoste. Znani ustvarjalci v 19. stoletju so bili slikarji Leopold Layer, Matej Langus in Štefan Šubic. Layer jih je ustvaril za svojo župnijsko cerkev v Kranju, Langus za frančiškansko cerkev v Ljubljani, Šubic pa za frančiškane v Novem mestu in za cerkev v Železnikih. Kulisne hranijo tudi v trnovski cerkvi. Med obema vojnama jih je izdelal Matija Bradaška ml. za cerkev v Predosljah.
Pri nas so jih kmalu zamenjale tirolske. Ponekod so poznali tudi cenejšo varianto lesenih kulisnih jaslic, papirnate. Take so imeli okrog 1930. na Ovsišah na Gorenjskem, pri sv. Petru pod Svetimi gorami, na Vranskem in še ponekod.
Slovenske hišne jaslice v 19. stoletju so se naslanjale na ljudsko obliko kotnih. »Med njimi so najzanimivejše tiste, ki jih je pred letom 1890 izrezljal ljubljanski mitničar Janez Frfila,« pravi Kuret. »S figuricami je ustvaril narodopisno zanimivo vrsto ljubljanskih tipov iz konca 19. stoletja. Po letu 1900 so se v meščanskih krogih začele umikati božičnemu drevesu. V večini primerov so se omejile na tiskane primerke zložljivih jaslic, ki so bile pogosto poceni in neizmerno daleč od namer in umetniške vrednosti prvih začetkov jaslic.
Med kmečko prebivalstvo se je navada postavljanja teh začela širiti šele v 19. stoletju, v tem obdobju so tudi postale zelo popularne, razvili pa so se različni tipi in inačice, ki danes pomenijo svojevrstno podobo ljudske umetnosti in ustvarjanja. Najsplošnejši tip, ki se je razvil pri nas, so bile jaslice na trikotni deski v bogkovem kotu. Poleg glinastih in lesenih figuric, ki so se jim pozneje pridružile še mavčne, so postavljali tudi papirnate zloženke.«
V naših cerkvah je bilo in je še znano upodabljanje Kristusovega rojstva. Na oltar ali ob njem so postavili samo kipec malega Jezusa. V Mozirju je bila ta navada razširjena do 1950., podobno tudi v Laškem, Zgornji Polskavi, na Žalostni gori pri Mokronogu in drugod. Znano je bilo tudi božje dete v zastekljeni omarici, med drugim v Rogatcu, Studenici pri Poljčanah, Rečici v Savinjski dolini in še marsikje.
Nekaj napotkov pri postavljanju jaslic
Kdaj postavljamo jasliceč Na noben način ne na sam sveti večer! Prvi sveti večer je čas prazničnega pričakovanja in miru!… Advent ima štiri adventne tedne, ki so namenjeni pripravi jaslic.
V prvem adventnem tednu so pregledali, v kakšnem stanju so družinske jaslice, v drugem tednu so že začeli pripravljati jaslično pokrajino, v tretjem so napeljali električno osvetlitev, uredili tekočo vodo in pastirski ogenj, oče pa je učil, da pri ognju nikakor ne smemo pozabiti na pesek, pepel in na skrbno ožgana polena. Ogenj mora biti čim bolj naraven. Pri osvetlitvi pa moramo biti posebej pozorni, da bo najbolj osvetljena točka v jaslicah prav Sveta družina. V zadnjem, četrtem tednu so polagali mah, ki so ga večkrat orosili, da je ostal svež. Zadnje dni pred božičem so postavili vse figure razen Sv. družine.
Bodimo posebej pozorni, da postavimo velike figure v ospredje, srednje v sredini, male pa v daljavi. Angela postavimo nad hlevček ali pa k posebnemu prizoru oznanjenja pastirjem. Tega angela nad hlevcem ali votlino pa bomo 5. januarja, na tretji sveti večer, zamenjali z zvezdo repatico.
Sedaj, ko že vemo, kam bomo na sveti večer postavili Jezusa, Marijo in svetega Jožefa, bomo vsako figuro postavili tako, da bo obrnjena, to pomeni, da bo gledala k Jezusu… Pomenljivo je, da ovčk ne razporedimo po jasličnem hribu, kakor da bi bile bolne ali pa sprte med seboj. Ovce morajo biti vedno razporojene v tropu, tudi če so po štiri ali tri. Na čelo večjega tropa pa postavimo ovna. Pozorni moramo biti, da ne bi kdo postavil vola ali oslička v ospredje, pred Jezusa, kakor da sta ravno prišla k hlevu. Vola in osla moramo vedno postaviti v ozadje, blizu Jezusu, da ga grejeta s toplim dihom.
Ko so se tako pripravili na sveti večer, se zbere vsa družina in v miru ter blagi spokojnosti, med petjem in molitvijo pokropi in pokadi stanovanje. Med to domačo procesijo nosijo otroci Jezuščka, Marijo in sv. Jožefa, oče in mati pa z blagoslovljeno vodo in s kadilnico kropita in kadita po domači hiši. Na koncu obhoda pa Sveto družino položimo v hlevček zato, da nas bo Božje dete, v tem domačem Betlehemu, že čakalo, ko se bomo vrnili od polnočnice. Pred njo pa je seveda še večerja, ki naj bo nocoj prijetna in vendar ne preveč razkošna.
Vir: delo.si, Primož Hieng in jaslice.rkc.si
