V Muzeju Ribnica, ki skrbi za ohranjanje ribniške, sodraške in loškopotoške dediščine in v sodelovanju s prebivalci strokovno pokriva zgodovinski in etnološki vidik življenja v teh krajih, so v zadnjih desetih letih oblikovali posebno zbirko z naslovom Ribniški trg. V njej na različne načine odstirajo tudi ljudi (tržane), njihove običaje in tudi nekatere stoletne tradicionalne storitvene obrti, ki so jih ti pletli, a jih več ni.
Družinska veriga in z njo tudi izročila, ki so jih prenašale generacije, so se večinoma pretrgali. Da pa se jim ne bi za vselej zatrle sledi, so pred več kot 30 leti na vrata muzeja potrkali potomci Miklove družine in poleg stavbe, v kateri domujeta knjižnica in Galerija Miklova hiša, ustanovi v varovanje izročili še nekaj svoje obsežne arhivske zapuščine.
Del te so tudi predmeti iz nekoč znamenite Cenetove gostilne, ki je z odhodom zadnjega lastnika kmalu zaprla vrata in bila tudi prodana, že vrsto let pa stavba sameva. Posamezne, lahko bi rekli unikatne, kose pohištva ter orodij in opreme, je muzej prevzel še od dveh trških družin, Bukovčanove in Šmalčeve. Poleg omenjenih zbirk muzej hrani tudi zapuščino Jakoba Oražma, tovarnarja športne opreme, znanega s kratico JOR.
»Najbolj svež, če temu lahko tako rečem, je letošnji prevzem pohištva, opreme, orodij, pripomočkov in res bogatega pisanega gradiva (dnevniki, pisma, zapiski, razglednice) brivsko-frizerske družine Juvanc,« pokaže kustosinja Marina Gradišnik, vršilka dolžnosti direktorice Rokodelskega centra Ribnica, v okviru katere deluje tudi muzej. Juvančeva zbirka je še posebej zanimiva, saj je v njej zbrana celotna zgodba štirih generacij Juvančevih od leta 1895, ko je Avgust Juvanc, izučen frizer, v Ribnici odprl brivsko-frizersko obrt. Ta se je nadaljevala iz roda v rod, zadnji lastnik salona je bil Avgustov pravnuk Roman Juvanc. Njegov praded, ki je bil doma z Velikih Poljan, je vajeniška leta pustil v Beljaku, nekaj časa si je kruh služil na Dunaju, po opravljenem mojstrskem izpitu leta 1895 pa je začel delati kot brivski mojster v Ribnici. Škarje in brivnik sta od očeta prevzela sinova Štefan in Bogomil Milo. Prvi je salon odprl v Trebnjem, Milo pa je ostal v deželi suhe robe in poleg obrti je očetu, ki je bil tudi zagret telovadec in sokol, sledil tudi na mnogih poteh družbenega udejstvovanja. Med Ribničani se je zapisal kot ustanovitelj (leta 1926) in dolgoletni vodja ribniške pihalne godbe, po vojni pa jo je znova postavil na noge in vodil do leta 1972. Pod njegovim vodstvom so v Ribnici poleg godbe delovali tudi tamburaši. Bil je izjemen glasbeni talent, ki je igral na vse instrumente in jih tudi poučeval. Njegov sin, prav tako brivec Bogomil, je poleg dela v salonu čas preživljal med čebelami in pri vodenju Čebelarskega društva Ribnica, nekaj let je bil tudi predsednik tamkajšnjega TVD Partizana.
»Salon je že pred drugo svetovno vojno moderno opremil mizar Filip Štupica iz Male Hrovače. Razdeljen je bil na moški in ženski del, kasneje so ga spreminjali glede na čas; dodali so na primer umivalnike s tekočo vodo v brivskem delu, umivalnike za umivanje las in drugo. Podoba salona pa je v svoji osnovi ostala enaka,« razloži Gradišnikova. Po Bogomilovi smrti je delavnico prevzel sin Roman, ki jo je moral zaradi bolezni septembra lani po več kot 120 letih zapreti. V njej pa bo za vselej ostal zanimiv citat Avgusta Juvanca, ki je v začetku svoje obrtniške poti zapisal: »Kar je bilo, nikdar ne mine, samo obliko menja.«
Del Juvančeve zapuščine, ki tako piše nove zgodbe, bo kmalu na ogled na spletni strani muzeja v virtualni (3D) obliki, za naslednje leto pa že snujejo tudi načrte za njene nove predstavitve. Ta si, kot tudi druge, zasluži stalno postavitev, a muzej prostorov za to nima.
Članek je bil objavljen v 22. številki Dolenjskega lista 28. maja 2020
