Od gole teorije o slovenskih narečjih se iz srednje šole spomnim samo nekaj zmedeno pozabljenih podatkov. Baje, da obstaja na območju naše kure (kokoši) nekje 7 narečnih skupin, te pa obsegajo skupaj cca 40 narečij. Za primerjavo: Belgija, ki je po velikosti za eno piščančje bedro večja od Slovenije, ima nekje 3 dialekte.
Baje, ker je pri njih vse tako ravno in so se včasih morali kregati čez polovico države. In kako hočeš, duša uboga, kaj takega storiti, če govoriš dva različna jezika. Na nerazumevanje ljudi iz skoraj sosednje vasi vpliva torej pokrajina, vplivi sosednjih ljudstev in lenoba.
Več izkušenj s praktično uporabo narečij imam iz nekega dijaškega doma (v katerem sem nekoč živel), kjer s(m)o bili vsi prinešeni iz različnih vetrov, t.j. iz različnih delov naše maksi-države. Če bom v nadaljnih odstavkih malce stereotipiziral, se seveda opravičujem vsem, ki jih uporaba starih šal žali in jim želim, da ne bi bili take riti. Seveda se bom po stari navadi vmes malce ponorčeval iz Ljubljančanov, ki so zaradi neverjetnega približka naše slovnice njihovemu dialetku precej zavrti in nestrpni na temu strašnemu področju jezika.
Ribnica
Kot prvo lahko omenim, da sem najbolj seznanjen s svojim domačim narečjem. Katero je? Zahodno dolenjsko. Tako je. Ribniški konec. Posebnosti tega dialekta so, da namesto samoglasnika na koncu besede radi uporabljamo polglasnik in da v ekstremnih primerih, podobno kot prekmurski, vsebuje grozno zavit “ü,” govor pa je izredno počasen, ker za razliko od drugih narečij, črke dodajamo, namesto da bi jih jedli. Najbolj zanimiva je uporaba besede “ga,” ki jo v lokalnih dolinah mečejo na izredno nenavadno mesto: A:”Ura ne dela.” B:”Vajš, da ga,” pri čemer “ga” pomeni glagol “delati.”
Kočevje
Če se odpravim k “sosedom” iz Kočevja, mi najprej pade v oko njihova (ne)uporaba dvojine. “Gremo” in “greva” imata pri njih lahko isti pomen. Ali različnega. Namesto našega “ga” uporabljajo besedo “da” in to prav na istih mestih, hkrati pa vsi obvladajo besedila dalmatinskih pesmi.
Bela krajina
Naprej potujem čez gozdove, Rog, gozdove, šumo, grme, hribovja, prazen nič in prispem….na Hrvaško (torej Bela krajina). Njihovo narečje nevajenemu ušesu s prve deluje kot slovenščina v pomanjševalnicah pomešana s hrvatizmi. Po daljšem poslušanju ugotoviš, da ni. Imajo čisto svoj jezik, ki ga razumejo samo oni. Moving on.
Vzhodna Dolenjska
Vzhodna Dolenjska (tudi centralna Dolenjska) je podobna kot naš del (bratje po grlu). Centralnega dolenjca se prepozna po flegmatični govorici, pri kateri konce besed nekako izstiska med zobmi. V vseh večjih naseljih pri njih je narečje precej urbanizirano in zveni vedno bolj nevtralno, čeprav bi v njem kak Ljubljančan na sto kilometrov prepoznal dialekt pokojnega predsednika Drnovška.
Zasavje
Če skačem dalje proti severu, grem težko mimo Zasavcev. Njihova največja pripomočka za hvaljenje sta tisti trboveljski dimnik in seveda najbolj znana kletvica, ki močno spominja na ime nekega internetnega portala. Že ta kletvica, z namenom mašila, sestavlja okrog 50% njihovega narečja.20 Življenski cilj vsakega Zasavca je v čimveč besed, čimvečkrat podtakniti črko “j” .
Štajerska
In že smo na Štajerskem. V veliko kulturnih vsebinah zabavnega namena se povprečnega Štajerca uporablja za norčevanje in kot predstavnika provincialnega ljudstva v Sloveniji. Njihovo narečje je doživelo že toliko norčevanja, da ga raje pustim pri miru. Sicer pa bo štajerski dialekt kmalu zvenel čisto simpatično Zakaj? Ker je naslednja postaja…
Prlekija in Prekmurje
Prlekija in Prekmurje. Opravka z dotičnimi narečji sem imel do sedaj bore malo, ampak dovolj, da sem si ustvaril približen vtis. Če že lahko ocenjujem subjektivno, bi na lepotni lestvici od 1-10, prekmurskemu dialektu dal oceno “Damjan Murko.” Verjamem, da bi mi postal zanimiv, če bi se več ukvarjal z njim, vendar je Mura le pregloboka, da bi jo prebrodil.
Koroška
Če iz Murske Sobote vzamemo dober zalet, preskočimo Muro in celo Štajersko, pristanemo v pokrajini, ki si jo, iz meni neznanega razloga, predstavljam kot temačno. Koroška. Če ima kdo v Sloveniji pojočo govorico, so to Korošci. Na žalost edino pridobljeno točko izgubijo z uporabo nemških izrazov in Fredija Milerja. Žal.
Gorenjska
Čez Pohorje se najbrž lahko prerinemo na Gorenjsko, an. Tam živeče barabe imajo (podobno kot Ljubljančani) srečo, da imajo pravopisno dokaj nevtralen dialekt. Ne vem, če je tisto, da ženske zase uporabljajo moški spol, bolj mit kot resničnost (v živo nisem nikoli slišal), vem pa, da zamenjujejo črko “L” z “V”-jem oz. “U”-jem (pobraua, zaspaua, kozuaua…). Ma, poglejte si sami.
Primorska
Če nadaljujem k Sekundarnim Gorenjcem (Bovec), ki se baje šteje pod Primorsko, naletim na nekaj. Ušesom čudnega. Od razumljivosti podalpcev, do metanja naključnih grčajočih in grgajočih glasov prebivalcev gričev. Severni Primorci (in rovtarji) imajo dialekt, za katerega sem potreboval nekaj mesecev življenja z njimi, da sem jih vsaj malce doumel. Res, da se interno delijo glede na najbližje velike kraje, vendar so si njihova narečja tako podobna, da lahko razumeš le enega in boš poznal vse in ugotovil, da so precej lahka. Kljub temu, da Primorci radi “opisujejo” stvari, radi krajšajo besede. Pa kaj besede, že glasove. Pri njih se črke “g,” “h,” “k” in “r,” prestavijo v zvok “gh.” Poenostavljenost se kaže tudi v (občasni) odsotnosti sklanjanja (“Sm dau pomaranča na miza.”), kjer so vse besede v povedi v izvirnem, prvem sklonu. “Maš ki voda za kava?” Seveda ne morem mimo povedi šepajočega prebivalca Cerknega, ki je na vprašanje, kaj se mu je zgodilo odgovoril, da je nategnil kita. Čeprav nismo bili niti blizu morja ali velikega akvarija.
Koper
Bolj proti jugu se zmernost “neslovenskih” glasov, hrkanja in grkanja zmanjšuje, povečuje pa se uporaba mašila “ma” in hitrost govorjenja. V bližini Kopra se raje ne zapletajte v pogovor z domačinom, ker vas bo prijela velikanska lakota po makaronih. Imeli boste namreč občutek, da se pogovarjate z Italijanom na poživilih.
Notranjska
Zaradi naravnih geografskih danosti (avtocesta) iz Divače lahko hitro pridemo do dela Notranjske, o kateri nimam kaj povedati, razen, da so obrobni del Dolenjske narečne skupine, vendar vse vlečejo bolj na “e” namesto na “a.” In, da do sedaj še nisem ugotovil točne meje te pokrajine na severu. Uglavnem, spodobi se, da gremo v center.
Ljubljana
Ljubljana. Glavno mesto podalpske male države, velikih ljudi. Kar se tam dela z jezikom34 je neverjetno. Če kak slavist kdaj benti o umiranju Slovenščine in narečij, je to zato, ker je predolgo dihal kisik iz Rožnika. Sporočam mu, naj kdaj pride v naše kraje, da se naužije jezika in svežega zraka. Pa narave.
Narečja izumirajo. Slovenska še posebej. Mladina študira v velikih mestih, kjer se nekako mora sublimirati in opustiti večino posebnosti, ki delajo naš pogovorni jezik barvit in zanimiv. Jaz sem med njimi, vendar sem res izredno malo v stiku z ljudmi, ki govorijo po “naše.”
Po nekakšni raziskavi sem dognal, da se najbolj trdovratno narečja v Ljubljani držijo Štajerci. In Ljubljančani.
Bodi zadosti.
Vir: nuckinfuts.blog.siol.net
