Ko se je Andrej Indihar v začetku drugega tisočletja odločal za smer študija, je bilo gradbeništvo v razcvetu. »Gradilo se je povsod,« se je spominjal 32-letnik iz Sodražice, ki je pri tuhtanju, kakšno poklicno pot naj ubere, okleval še med biotehnologijo, gozdarstvom, matematiko in strojništvom. »Na informativnem dnevu so nas zasuli s številnimi možnostmi, predstavili so nam, kaj vse se v gradbeni stroki dela, in poudarili, kako lep poklic je to. Pritegnil me je tudi podatek o tem, da bomo med študijem pridobili štipendijo bodočega delodajalca in z zaposlitvijo ne bo težav,« je povedal sogovornik, ki se je z gradbeništvom srečal že v srednji šoli, ko je bratu pomagal pri delu po gradbiščih. »Gradbeniki imamo v sebi željo po ustvarjanju, najbolj zadovoljni pa smo, ko vidimo svoj izdelek,« je naštel, kaj vse je vplivalo na njegovo odločitev.
Večmilijonski projekti
V 3. letniku študija na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani je poiskal večje gradbeno podjetje, pri katerem je opravil enomesečno prakso. Da si je zagotovil štipendijo, se je moral dokazovati pol leta. Ob študiju je tako vsak dan hodil še v službo. »Zaradi tega je študij trpel, potreboval sem več časa do diplome kot moji sošolci. Zamislite si, ko mlademu človeku omogočiš delo pri projektu, ki je vreden nekaj milijonov. Razumljivo je, da ga tja bolj vleče kot v predavalnico. Pozneje mi je bilo sicer žal, da nisem diplomiral prej, gradbeni inženirji namreč potrebujemo tudi strokovni izpit. Tega sem se lotil šele tri leta pozneje kot moji sošolci,« je razpredal o karierni poti.
Pravi, da se je v podjetju, ki ga je štipendiralo in pozneje (še pred gospodarsko krizo) zaposlilo, veliko naučil. Sprva je izkušnje nabiral na gradbišču, pozneje v pisarni. »Na gradbišču je bilo vedno zanimivo, saj so se tedaj izvajali res veliki projekti. Na začetku sem delal za minimalno vsoto, plačilo mi ni bilo pomembno. Pozneje, ko sem samostojno izvedel celoten posel, pa so mi zagotovili toliko, kolikor sem si zaslužil,« je razmišljal o nabranih izkušnjah. Sodeloval je tudi v skupini, ki je vodila projekt, vreden približno 60 milijonov evrov. »Vsak dan smo sestankovali in sklepali dogovore. Določeno odgovornost sem imel, nikoli pa nisem imel občutka, da sem zaradi tega pod velikim stresom, saj smo delali skupaj – in to je bil tisti pravi pristop,« je opisal primer dobre prakse.
Celo za deset let naprej je vedel, kaj bo počel, dokler je podjetje nemoteno poslovalo. »Takrat so se odpirali veliki dolgoletni projekti. Direktor, ki me je vzel na prakso in me pozneje zaposlil, je bil odgovoren za izvedbo. To je pomenilo: kjer je on, sem zraven tudi jaz,« se je spominjal zlatega obdobja v gradbeništvu, v katerem so generacije, ki so diplomirale pred njim, lahko izbirale, pri katerem delodajalcu se bodo zaposlile, tudi začetni prihodki so bili dobri. Kaj se je zgodilo z nekdanjimi sošolci, ko je balon počil? »Vsak je okusil vsaj en stečaj, nekateri celo tri. V podjetju, v katerem sem bil zaposlen, smo bili dve leti v negotovosti, na minimalnih plačah, naporno je bilo hoditi v službo. Potem ko je podjetje zapustil direktor, ki sem mu zaupal, sem odšel tudi jaz,« je pojasnil.
Vsak misli, da zna vse
Kakšen je bil njegov naslednji korak? Ponujali so mu delovna mesta z veliko odgovornosti, nizkim prihodkom in nezanesljivimi delodajalci. Prav zato se je odločil za samostojno pot. »Kolega se je lotil gradnje hiše in dogovorila sva se, da mu bom pri tem pomagal. Z nekdanjim sodelavcem sva odprla podjetje in tako že imela prvi projekt na samostojni poslovni poti, ki je bil pomembna referenca za nadaljnje sklepanje poslov,« je razkril, kako se je lotil novega izziva.
Podjetje Harco, ki se ukvarja s projektiranjem, tehničnim svetovanjem, razvojem in gradnjo, ima po dveh letih in pol delovanja tri zaposlene in raste. »Ampak to je šele začetek. Želim si, da bi v prihodnosti kader povečali na pet zaposlenih,« je razkril. Največ povpraševanja in prometa imajo v zadnjem četrtletju leta. Takrat telefon ne neha zvoniti, pravi sogovornik, ustavi pa se poleti, ko gredo stranke na dopust. Največ povpraševanja je po nadzorih pri gradnji. Odkar imajo v svoji ekipi sodnega izvedenca, je vse več naročil za sodna izvedenska mnenja.
S kakšnimi težavami pa se Indihar ubada pri svojem delu? »Pred krizo so bila na trgu velika gradbena podjetja, ki so sistematično izobraževala svoje kadre. Na velikih objektih si je podjetje lahko privoščilo več zaposlenih, tudi vajence, ki so se postopoma učili v stroki. Zdaj pa je veliko malih podjetij, ki nimajo niti denarja niti časa izobraževati. Zato je padla kakovost ponudnikov, vsak misli, da zna vse. Redki so gradbinci, obrtniki, inštalaterji, izvajalci del, ki imajo urejen sistem – od delovodij, skupinovodij in delavcev – ter zraven še izobražujejo. Šola je pomembna, ampak v gradbeništvu je najpomembnejša praksa,« je še opozoril univerzitetni diplomirani inženir gradbeništva, zadovoljen, ker v težkih razmerah njegovo podjetje drži raven, ki si jo je začrtal.
Vir: delo.si, Mojca Finc, povezava do izvirnega članka: http://www.delo.si/gospodarstvo/kariera/za-deset-let-naprej-je-vedel-kaj-bo-pocel.html
