26. marec – bitka pri Jelenovem Žlebu. To je bil dan, ko je Ribnica v preteklosti praznovala svoj občinski praznik. Največja zmaga partizanskih enot nad italijanskim okupatorjem pri Jelenovem Žlebu med drugo svetovno vojno na območju Slovenije je bila primerna utemeljitev, da je Ribnica to sprejela kot pomemben dogodek iz zgodovine slovenskega naroda in ga opredelila kot svoj občinski praznik.
Dolga leta smo ohranjali spomin na zgodovinski dogodek s slovesnostmi v Jelenovem Žlebu ali v Ribnici, z druženjem udeležencev partizanskih enot, ki so bile udeležene v tej bitki, ter seveda z različnimi slavnostmi govorniki. Zelo pomemben za trajnostno obeležitev te zmage je bil govornik polkovnik Janez Butara iz pokrajinskega štaba Slovenske vojske za Dolenjsko.
V njegovem slavnostnem govoru 28. marca 1998 med drugim preberemo opis razmer: »Območje Kočevskega je bilo po izselitvi Kočevarjev primerno okolje za razvoj in vzdrževanje partizanskih sil. To je uvidel tudi italijanski okupator in v poletju 1942 izvedel veliko ofenzivo, s katero je hotel uničiti partizanske sile in zaustaviti osvobodilno gibanje. Italijansko nasilje ni rodilo želenih sadov. Nasilje je rodilo nov odpor, partizanske vojaške formacije so naraščale in se preoblikovale v prve brigade NOV.
Večja številčnost, večja moč in vse boljša terenska mreža je omogočala nove odločnejše akcije. Nastopil je čas partizanske ofenzive na širokem območju južne Slovenije in deloma tudi na Hrvaškem. Borci in njihovi komandanti so pridobivali izkušnje v manevrskem boju in napadnih akcijah. Uničene so bile mnoge postojanke, razbite mnoge vojaške enote okupatorja. Sklepni del teh uspešnih akcij je bil zaključen v Ribniški dolini in v Jelenovem Žlebu.
25. marca 1943 se je začela bitka pred Ribnico. Združene brigade so se borile s tremi italijanskimi bataljoni, podprtimi z oklepnim vlakom in letalstvom. V boju, ki je trajal pozno v noč, so okupatorski vojaki utrpeli znatne izgube, dva bataljona, ki sta bila tik pred obkolitvijo, pa so rešile le znatne okrepitve. V tem spopadu so se izkazali tudi ribniški aktivisti OF, ki so partizanskim enotam sporočali dragocene obveščevalne podatke. Na osnovi teh je poveljstvo partizanskih brigad sklenilo prekiniti napad in enote z ranjenci odpeljati čez Veliko goro proti Podpreski in Dragi. Brigade so se odpravile ponoči v dveh kolonah, Cankarjeva in Gubčeva sta otovorjeni z ranjenci krenili po Rudeževi cesti, Tomšičeva in Šercerjeva pa severneje po drugi poti.
Poveljstvo je bilo obveščeno o močnih italijanskih okrepitvah, ki so tekom dneva prispele v Ribniško dolino, niso pa vedeli, da sta dva nasprotnikova bataljona zavzela položaje na Veliki gori pri Jelenovem Žlebu in Lenčku z namenom, da zjutraj napadeta brigade v hrbet. Do bojnega stika je prišlo po naključju zgodaj dopoldan 26. marca 1943 in je pomenil presenečenje za obe strani. Toda slovenski partizani so se znašli veliko bolje in z odločnim napadom italijanski bataljon Macerata tako rekoč uničili. Ključno za Gubčevce in Cankarjevce je bilo, da so pred nasprotnikom zavzeli dominantne položaje na grebenu Male Bele stene in se neustavljivo borili za vsako ped slovenske zemlje, ali bolje rečeno, skale.
Boj v Jelenovem Žlebu je postal že med NOV legendaren. Pomemben je bil tudi za slovensko vojaško zgodovino. V njem je zmagala manj številčna in po oborožitvi šibkejša partizanska skupina enot. Odločilni za zmago so bili hitro ukrepanje, hrabrost in morala borcev ter vešče poveljevanje. Pomembno naključje je tudi točka srečanja in začetek boja. Z vojaškega vidika je pomembno tudi to, kako so bile enote razporejene v pohodnih kolonah. Že izkušeni partizanski poveljniki so z razporeditvijo bataljonov v pohodni koloni omogočili ustrezen bojni razpored sil. Partizani, ki so bili na zelo napornem pohodu po Rudeževi poti, so v zelo kratkem času ocenili razmere, sprejeli pravilne odločitve, spretno izrabili za njih ugoden teren, uspešno uporabili razpoložljivo orožje, predvsem bombe, bili izjemno hrabri in odločni med bojem ter so znali izkoristiti slabosti v nasprotnikovih vrstah. Zmaga za partizanske borce je bila hkrati tragedija za italijanske vojake. Boj je bil neizprosen in krut. Zmagovalec je bil priča strašnim prizorom. Mnogi so ostali na bojišču, mnogi so še umirali. Slavja in maščevalnosti po bitki ni bilo, bilo je sočutje do padlih. Ta boj v Jelenovem Žlebu je zadal italijanski vojski največje izgube v vsem obdobju NOB na slovenskem ozemlju.«
Partizanske brigade so se okrepile in dooborožile z orožjem, ki je ostalo na bojišču v Jelenovem Žlebu, ter ob koncu štirimesečne ofenzive že znatno prekašale okupatorsko vojsko na Dolenjskem v taktiki in bojni morali enot. Jelenov Žleb je danes naš skupni simbol borbene preteklosti slovenskega naroda. Po svoji veličini in pomenu stopa v okvire vseslovenskega boja za svobodno in neodvisno Slovenijo.
Vir: Rešeto, marec 2021, Daniel Divjak
