Je lastnik enega najbolj uspešnih slovenskih podjetij Riko in eden najvidnejših mecenov kulturnih dogodkov. Predstavljamo ga kot človeka, ki kulturo razume kot investicijo v prihodnost in most med državami. Ali kot pravi sam: verjame, da stik s kulturo in umetnostjo dviguje toleranco, ustvarjalnost, empatijo, spodbuja inovativnost, neguje multikulturnost. Seveda pa je z njim nemogoče govoriti samo o kulturi, prav tako kot bi bilo nemogoče govoriti le o gospodarstvu. Je sogovornik, ki preseneča z razgledanostjo na vseh področjih, idejnimi domislicami, dialoškimi obrati in citati.
Čehov, Pasternak ali Dostojevski?
Dostojevski. Vsako leto sem namreč kot otrok šel za tri tedne na počitnice v Brežice k starim staršem. Moj ded je bil zdravnik v Brežicah, hkrati pa pravi humanist s slikami impresionistov po stenah in z zelo bogato knjižnico. Nisem imel več priložnosti družiti se z njim, sem pa zato z občudovanjem opazoval svojega strica, kako je z zanosom in predanostjo prebiral klasike in si izpisoval cele odlomke. Najbolj se spomnim v usnje vezane knjige Dostojevskega, iz katerih sem nato prepisoval tudi sam. Ne spomnim se dobro tistih misli, se pa spomnim atmosfere stavkov. To še danes nosim s seboj.
Pričakovala sem, da boste začeli s Pasternakom in Doktorjem Živagom – knjigo, ki ste jo menda pretihotapili iz ZDA, ker je bil roman v Rusiji prepovedan.
Res je, da sem se v rusko literaturo in prek nje tudi v Rusijo zaljubil, ko sem prvič videl film Davida Leana Doktor Živago. Bil sem zelo mlad, tako da je bil od takrat naprej moj najljubši Rus Arabec Omar Sharif in moja najljubša Rusinja Američanka Julie Christie (smeh).
Tri sestre in hrepenenje po Moskvi, »v Moskvo, v Moskvo«? Zadnje čase v intervjujih precej omenjate Čehova.
Nanj me je po dolgem času v svojih besedilih opozorila ravno vaša kolegica Irena Štaudohar. Strinjam se z njim, da velike drame in velike strasti v resnici v življenju ne zavzemajo mnogo prostora. Da se ljudje ne ubijajo in ne izjavljajo ljubezni v vsakem trenutku. Večji del življenja jedo, pijejo in govorijo banalnosti. In to vsakdanjost je prinesel tudi v rusko gledališče, ki je bilo pred njim in Stanislavskim razčustvovano, nabuhlo, polno sentimentalnosti.
Čeprav se mi zdi, da hrepenenje ni ravno čustvo, ki bi se mu predajal Janez Škrabec?
Ob Čehova in njegove Tri sestre in Češnjev vrt postavljam Goethejevega Fausta. V gimnaziji sem bil veliko bolj navdušen nad tem junakom kot Wertherjem. Zanimalo me je res to hrepenenje, spraševal sem se, kdaj je človek res lahko srečen. In prišel do spoznanja, da je to takrat, ko si kot Faust rečeš: Trenutek, postoj, kako si vendar lep. Mislim, da je to tisto, k čemur moramo težiti. Ne da sanjariš, hrepeniš po nečem, kar bi lahko bilo, kot sestre v drami Čehova, ampak da si zadovoljen s tem trenutkom tako zelo, da bi si želel, naj se ustavi.
In kolikor vidim, se večina ljudi izgublja v hrepenenju po nečem, premalo pa uživa v trenutku, ki je zdaj.
Vaša izjava, ki so jo pred leti najbolj citirali: Edina stvar, ki se je spomnim, je prihodnost.
All I can remember is tomorrow (nasmešek). Ampak to ne pomeni, da mi ni mar za to, kar je zdaj. Prav ta trenutek zdaj ustvarja tisto, kar šele bo. In do tega moramo biti odgovorni.
Kdaj ste se zavedeli, da je Sovjetska zveza dežela, ki ponuja priložnosti?
Moje načelo je, da vsakič, ko se lotiš projekta, pogledaš, kaj je bilo pred tabo že narejeno. Vedno se sprašujem, kakšna je tradicija ali dediščina, na katero se lahko naslonim, kakšna je moja identiteta … Kot podjetnika me zanima kontinuiteta, ne toliko avantgarda. Sovjetsko zvezo sem odkril v osnovni šoli pri pouku slovenskega jezika pri Prešernovem verzu: narveč sveta otrokom sliši slave. Profesor Debeljak, moj najljubši učitelj, nam je kazal zemljevid tedanje Evrope. Veste, kaj sem videl? Da največji prostor v Evropi zasedamo ravno Slovani, ne Germani in Romani. In ne le to. Postalo mi je jasno, da kot Slovenec pripadam najmanjšemu slovanskemu narodu, a obenem najbolj zahodnemu. In to se mi je zdelo zelo vznemirljivo. Poznal sem Sovjetsko zvezo po zaslugi očeta, vedel sem, da je zaprta država, ki je podjetniško in industrijsko zelo nerazvita, a je že hlastala po zahodni tehnologiji in znanju. Zato sta me začeli zanimati ti dve državi – ZDA in Sovjetska zveza.
V času hladne vojne.
Tako. Preden sem šel v Sovjetsko zvezo, sem šel v ZDA, ker sem vedel, da se moram naučiti jezikov, podjetniškega načina razmišljanja in delovanja, da moram osvojiti nove teorije o menedžmentu. Skratka, zanimal me je ameriški trg in njegove posebnosti. In takrat sem pomislil, da želim biti nekakšen posrednik med dvema velesilama, to je bila moja vizija že takrat.
Koliko ste bili stari?
Bil sem najstnik, 15 let sem imel.
Da si že kot najstnik postaviš tako drzno vizijo? In to v socializmu, v katerem je za vrlino veljalo, da ne izstopaš, da pripadaš.
Čisto preprosto je. Imel sem priložnost opazovati, kaj dela moj oče. In moj oče je takrat počel prav to; iz male Ribnice je Riko, ki ga je vodil, postal največji slovenski izvoznik tehnološke opreme v Sovjetski zvezi. To je bila moja dediščina.
In zdaj smo spet pri tistem, ali se človek rodi s talentom ali se ga priuči.
Mislim, da gre v osnovi za preplet obojega, ki pa se razvije z delom, vztrajnostjo in predanostjo.
Kje podjetnik, kakršen ste, vidi priložnosti v tem trenutku? Katera je država, ki ponuja podjetniške izzive v času, v katerem smo?
Vsak se mora odločiti sam. Ampak se mora odločiti dovolj zgodaj in mora biti pri tej odločitvi konsistenten, ne pa begati od ene do druge ideje, koncepta ali trga. Potrebno je garanje in vztrajnost, brez tega ne gre, premalo naključij obstaja ali, če hočete, sreče.
Tiger Woods menda najbolj obvlada samo en udarec v golfu, to je udarec v loku. In tega trenira do onemoglosti. S tem je ustvaril svojo šampionsko pozicijo. Verjamem, da mora vsak poiskati svoj udarec v loku. Ne samo pri podjetništvu, v vsakem poklicu moraš odkriti tisto, kar počneš najboljše, v čemer si izjemen, in potem to razvijati do konca. Verjamem, da ima vsak človek unikatno stvar, ki jo lahko razvije najbolje. Čisto vsak.
A nima vsak takšne družinske zgodbe, nima vsak privilegiranega pedigreja; včasih je težko odkrivati svoj udarec v loku, če se boriš za preživetje.
Se ne strinjam. Navsezadnje vemo, da so se uspešni ljudje rodili v takšnih in drugačnih družinah. Pomembna je ideja, volja in vztrajnost, predanost viziji in garanje.
Ves čas poslušamo, da Slovenija nima vizije. Ostala sva pri tem, kam naj bi se po vašem usmerila Slovenija.
Zadnjič sem bral, da se je Portugalski, ki je sodila med države v veliki krizi [skupina PIGS], povečal izvoz. Potem sem pogledal, kam izvaža. To ni Brazilija, kot bi vsak najprej pomislil, ampak Angola. Portugalci so se popolnoma osredotočili na Angolo, ki ima neverjetno stopnjo gospodarske rasti, hkrati pa hlasta po tehnologiji, ki jo ima Portugalska. Žal pri nas nimamo jasne usmeritve. Menjamo strategije in usmeritve, spreminjamo svoje fokuse. Mislim, da bi morali za vzgled vzeti Portugalsko in se osredotočiti samo na eno državo, na en trg, en segment.
In seveda je vaš predlog Rusija?
Jaz trdim, da so to države nekdanje Sovjetske zveze. Tu imamo gotovo določene prednosti pred drugimi. Ne mislim, da bi zaradi tega morali zanemarjali Nemčijo, naše sosede bodo še vedno naše glavne trgovske partnerice in ne imejmo iluzije, da bo kakorkoli drugače. Ni globalnih podjetij, to ves čas poudarjam. V glavnem so regionalna podjetja. To, da je svet globalen, je iluzija. In priznajmo si, mi smo predvsem zelo lokalni.
Vsak od nas, ki dela svoje delo, se vsake toliko vpraša, kako bi izboljšal to, kar počne, kako bi ustvaril dodano vrednost, kako bi stopil korak naprej. In to je tisto, kar mora narediti vsaka država. Vsaj en prodor, vsaj en udarec v loku.
In kaj vidite kot razvojno vizijo Slovenije? Že pred leti ste govorili, da bi se morala Slovenija usmeriti v »butičnost«.
Pri nas ekonomije obsega tako ali tako ni, ne moremo v industrializacijo, zato je pomembno, da se usmerimo v nekaj med industrijo in obrtnostjo. Ne vidim pa smisla v tem, da bi to predpisovala država.
Kaj bi po vašem vendarle morala narediti tudi država?
Zdaj vam bom rekel nekaj drugega: sem človek, ki zelo malo razmišlja o tem, kaj bi morala država narediti zame, jaz razmišljam o tem, kaj lahko jaz naredim za državo.
J. F. K. je bil politik.
(nasmešek) Mislim, da je treba razmišljati predvsem, kako bi v Slovenijo začeli privabljati tuje investitorje. Kar se tiče trgov, je že dobro, da država naredi nekaj, da potem podkrepimo svojo odločitev. A pri nas gre velikokrat samo za deklarativno odločitev, recimo rečemo, no, zdaj se bomo usmerili v Turčijo, Turčija je za nas idealna partnerica. In kaj naredimo v tej smeri? Nič. Ne odpremo niti enega konzulata, niti enega predstavništva več, niti ne povečamo obiskov tujih delegacij.
Čeprav odpiramo konzulat v Iranu, ki smo ga pred nekaj leti zaprli.
Zdaj smo dosegli zgodovinski sporazum o iranskem jedrskem programu, ki predvideva odpravo sankcij proti Iranu, kar je pomembna novica za naše gospodarstvenike. Priložnosti na iranskem trgu se odpirajo v industriji, turizmu in energetiki. Bomo videli, kako bo država to odločitev podkrepila s konkretnimi ukrepi.
Kako komentirate aktualno politično dogajanje v Rusiji, ki vpliva ne samo na vaš posel in z njim na slovenska podjetja, ampak tudi na svetovno ekonomijo?
Bom odgovoril kot podjetnik oziroma kako sankcije proti Rusiji vplivajo na nas. Ker Slovenija v Rusko federacijo ne izvaža niti mesa niti mleka, bi na prvi pogled lahko rekli, da nas sankcije Rusije niso prizadele. Ampak ali veste, za koliko so zaradi tega padle cene mleku v Evropi? Za 50 odstotkov. Lahko si predstavljate, kakšne posledice ima to za naše kmete, za nas nasploh.
Ne gojite ravno simpatij do Evropske unije?
Simpatiziram z EU, vendar me moti njena moralistična politika. Recimo: Amerika je še bolj puritanska od nas, pa je povečala trgovanje z Rusko federacijo, medtem ko je v Evropi zaradi sankcij upadlo. Američani imajo v svojih zakonih različne odvode, da lahko trgujejo, s komerkoli hočejo, mi pa se teh zakonov držimo. Na lastno škodo. Skratka, sem proti gospodarskim sankcijam, kjerkoli, proti komurkoli.
Zato je Karl Erjavec vaš »najljubši politik«?
Karl Erjavec je najboljši zunanji minister, ker najbolje načrtuje in izvaja gospodarsko diplomacijo. Preprosto. Od tega so odvisna nova delovna mesta, nove zaposlitve. In pod njegovim vodstvom se je slovenska gospodarska diplomacija dejansko razvila.
Mediji vam očitajo, da delate v državah, ki jim vladajo diktatorji, in da se tudi zasebno družite s političnimi vrhovi, sploh s Putinom in Lukašenkom, ki na zahodu veljata za »sovražnika demokracije«.
Pri nas so očitali še vsakomur in vedno bodo, s tem se ne obremenjujem. Nenehno se družim tako z gospodarstveniki kot s politiki, novinarji, kulturniki, ker se borim za interese svojega podjetja in za interese ljudi, ki jih zaposlujemo.
Mislim pa, da se bomo enkrat prisiljeni soočiti z dejstvom, da se je za časa Putinove vlade v ruski federaciji dvignil standard za štirikrat, medtem ko se je pri nas zmanjšal. Koliko politikom je po razpadu Jugoslavije uspelo povečati življenjski standard v nekdanjih republikah v primerjavi s tistim, v katerem smo živeli takrat v Jugoslaviji? Putinu je to uspelo. Lukašenku ravno tako. Belorusija leta 1993 je bila v popolnem razsulu, mrzli radiatorji, revščina, tovarne niso delale, korupcija … Tega ne govorim na pamet, to sem videl na lastne oči. In vidim tudi Belorusijo danes, ki je urejena država in se lahko pohvali z najnižjo stopnjo brezposelnosti.
Vir: delo.si, Vesna Milek
