Slavka Virant
Turjak – Med obrtmi, ki so se na velikolaškem območju ohranile še danes, je tudi zobotrebčarstvo. V prejšnjem stoletju po vaseh ni bilo družine, ki ne bi izdelovala zobotrebcev (po domače klincev), saj je bila to velika priložnost za preživetje ljudi.
Sprva so jih šilili iz najrazličnejših vrst lesa: največ iz brina, jelke, smreke, topola. Že nekaj časa je zobotrebčarstvo kot stara obrt, v zatonu. Trg so preplavali bukovi zobotrebci, ki jih izdelujejo strojno. Priložnostno te ustne pripomočke na sejmih in prireditvah šilijo starejši, mlajših to ne zanima več, je povedala Slavka Virant s Turjaka, ki si je še kot otrok z zobotrebci prislužila denar za šolske potrebščine in obutev. Pravi, da so najboljši zobotrebci iz leske. Tiste, ki rastejo na močvirju so slabe, saj so grčave, mehke, brez zlate sredine. Deblo mora biti sveže, z gosto letno, da se lažje obdeluje (kolje). Les v nekaj dneh pod streho posušijo, potem ga z ročno žago narežejo na dolžino zobotrebca, to je sedem centimetrov. Strojni zobotrebci so za en centimeter krajši. Zaslužek od prodanih zobotrebcev bi lahko primerjali z iztržkom današnjih dopolnilnih dejavnosti na kmetijah.
Vir: radio1.si
