Slovenci 8. februarja praznujemo kulturni praznik, ki je obletnica smrti največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna (3.12.1800- 8.2.1849). Bil je velikan slovenske besedne umetnosti – mojster govorjene in pisane besede. Njegova Zdravljica je slovenska državna himna. S svojim pesniškim delom je pesnik France Prešeren Slovence enakovredno uvrstil v evropski kulturni vrh. Tudi Ribnica spada med kraje, ki je zaznamovala njegovo življenje.
Prešeren je za časa svojega življenja izbral in uredil pesmi, ki jih je izdal pod naslovom Poezije Doktorja Franceta Prešerna. Nekatere pesmi so bile objavljene prvič, večina pa je že bila znana, saj je objavljal v Ilirskem listu, Kmetijskih in rokodelskih novicah, Krajnski Čbelici in drugih. Rdeča nit Prešernovih poezije je neuslišana ljubezen, ki je bila njegova stalna spremljevalka. Dolenčeva Zalika, Jerica Podbojeva, Barbara Peklarjeva, … in seveda Julija Primicova, Prešernova velika ljubezen.
Ponavljajoče se neuslišane ljubezni so v poetu vzbudila čustva polna bolečine, ki jih je za tolažbo »zlival« na papir (Dekletcam, Pod oknom, Od železne ceste, Sonetni venec itd.). Leta 1847 je izšlo tisoč dvesto izvodov Poezij. Sto petdeset posebnih izvodov je vsebovalo akrostih posvečen njegovi pesniški muzi Juliji. Podelil jih je le nekaterim izbrancem. Prešeren je prvič objavil Sonetni venec z akrostihom posvečenim Primicovi Juliji leta 1834 v prilogi Ilirskega lista. Pri Primčevih kot tudi pri Julijinem izvoljencu Jožefu pl. Scheuchenstuelu je zbudil ogorčenje in nezadovoljstvo. V kasnejših sonetih se na nek način opravičuje, ampak hkrati z obupom poudarja, da je ljubezen do nje nepremagljiva. Balada Povodni mož združuje zgodbo iz Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske z eno izmed zgodnejših neuslišanih ljubezni do Dolenčeve Zalike. Janez Vajkard Valvasor omenja ples na Starem trgu pri vodnjaku, kjer je povodni mož prvo nedeljo julija leta 1547 očaral prevzetno Uršulo Šeferjevo ter jo povlekel v Ljubljanico. V Poezijah povodni mož ugrabi Urško, v prvi objavi Povodnega moža pa jo je nadomestil z osebo iz realnega življenja Zaliko.
Izmed Prešernovih romanc je najbolj znana Turjaška Rozamunda, ki je zaradi svoje prevzetnosti v ljubezni na koncu ostala sama. V Poezijah se ukvarja tudi z mislijo na smrt. Razni tragični dogodki so Prešerna pripeljali tudi do samomorilskih misli. Smrt pa se ga je še posebej dotaknila ob izgubi prijateljev, ki jima je posvetil elegiji z naslovom V spomin Andreja Smoleta in V spomin Matija Čopa. V Poezijah je objavljen tudi Krst pri Savici, katerega posvetilni sonet je Prešeren namenil prav tako Čopu. V zbirki izpostavi tudi problematiko nove pisave metelčice. Uvedbi le-te sta med drugim nasprotovala tudi Čop in Prešeren. Slednji je svoje prepričanje zapisal v sonetu Al prav se piše kaψa (Metelkova črka za š) ali kasha (Bohoričeva črka za š). Ostra kritika je poleg Jerneja Kopitarja, ki je podpiral nabožno ali poučno pismenost, doletela še nekaj drugih oseb iz pesnikovega časa. Prešeren in njegovi somišljeniki so pomembno prispevali k dvigu slovenske poezije na evropsko raven. Izjemen pomen pa ni samo v novih pesniških oblikah, ampak tudi v posvetni vsebini.
Peter Lesar
vir: Urška Šavc (Narodna in univerzitetna knjižnica), DEDI
zbirka knjig – osebni arhiv
