17. marca 1923 se je v vasici Kržeti na Gori nad Sodražico rodila Marija ŠILC, kot prvi otrok v družini. Pri hiši se je po domače reklo »Tamladih«. Njena mati je bila doma z Gore, oče Alojzij pa iz Slatnika pri Ribnici. Priženil se je na Goro in zagospodaril na srednje veliki kmetiji. Ker je zemlja na Gori skopa, si je oče iskal postranski zaslužek predvsem kot zdomar daleč po svetu.
Marija Šilc – Majda, narodna herojinja
Marija je kaj kmalu postala živahen otrok in že zgodaj pokazala svojo hrabrost. Tako vedo povedati, da je skočila skozi okno za cucljem in priplezala k materi v klet, drugič zopet, da se je brez strahu spustila k očetu v vodnjak, ko ga je ta čistil. Takrat so na Gori imeli edino vodo kapnico s streh, ki se je zbirala v vodnjakih.
V svojem predšolskem obdobju je bila v glavnem varuška svojih mlajših bratcev in sestric. S pričetkom šolanja je že takoj v začetku pokazala, da bo šolsko delo opravljala vestno in natančno. Med svojimi sošolci je bila zelo priljubljena. Svoje starše je pregovorila, da so jo starši dali v Ribnico, kjer je obiskovala tedanjo meščansko šolo. Stanovala je v Gorenji vasi »Pri županovih«. Starši so jo polega številne družine težko šolali in tako je morala po nepolnih dveh letih šolanja v službo. Odločila se je za delo v trgovini, o čemer je sanjarila še kot otrok. Po delu v Ribnici si je službo poiskala v Ljubljani pri Tičarju na tedanji Šelenburgovi ulici ali današnji Slovenski cesti. Po končani učni dobi je tu dobila tudi redno zaposlitev.
Ko je Ljubljano zasedel sovražnik, je hitro našla svoje mesto pri snovanju odpora proti okupatorju. Spomladi leta 1942 je bila sprejeta v Zvezo komunistične mladine (SKOJ) in dobivati je začela pomembnejše naloge. Zaradi izdaje je morala zapustiti Ljubljano in je 19. junija 1942 s ponarejenimi dokumenti prišla iz okupirane Ljubljane ter v Dolomitih postala partizanka Dolomitskega odreda. Z ustanovitvijo Šercerjeve brigade 6.oktobra istega leta, so njen 3. bataljon sestavljali borci Dolomitskega odreda. Tedaj je bila že izkušena partizanka, vestna bolničarka in pogumna borka. Prav tako je je bila sposobna politična delavka s partizanskim imenom MAJDA.
Po italijanski kapitulaciji je v partizane prišlo mnogo novih neizkušenih borcev tudi iz Ljubljane. Tako je bila ustanovljena nova X. Ljubljanska brigada, katere jedro je predstavljal bataljon Šercerjeve brigade. Majda je bila tedaj bataljonska sekretarka in kasneje brigadna sekretarka SKOJ-a. Kmalu je enota bila težke bitke z okupatorjem. Začela se je nemška ofenziva, v kateri so bili borci na težkih preizkušnjah. Najprej Ilova gora, nato Mokerc, mnogi novinci so padli, bili ranjeni, ujeti, nekaj se jih je razočarano vrnilo domov. Pri tem jim je Majda bila zgled pogumne borke, ki je s svojim zgledom popeljala neodločneže in omahljivce v boj, ko je jurišala prva.
Majda pa je bila tudi pesnica, katere pesmi so odražale duh časa. Zapela je pesem o odporu in borbi, o mladini in tako postala mladinska himna:
Vstani, mladina in stoj kakor hrast,
naj puška stoji ti ob strani;
čuvaj to mlado slovensko nam rast,
katere teptajo tirani!
Mladina slovenska, le hrabro v boj!
Ravnaj se po bratskih junakih iz vzhoda,
v tej borbi s tirani se žrtev ne boj,
če hrabrost je geslo pohoda!
To pesem je uglasbil Marjan Kozina v septembru 1943 pred Turjakom in jo predal mladini kot njeno himno.
Spomladi leta 1944 so se pričele priprave na kongres USAOJ ( Ujedinjenog saveza antifašističke omladine Jugoslavije), ki je bil maja v Drvarju. Majda se ga je udeležila kot delegatka x. Ljubljanske brigade.
Koroška vas pri Novem mestu – Spomenik Majdi Šilc
Poleti 1944 je sovražnik hotel uničiti osvobojeno ozemlje – Belo krajino. Že 11. julija 1944 je Cankarjeva brigada imela težke boje pri Drašičih. Sovražniku je po nekajdnevnih bojih uspelo prodreti celo do Metlike, vendar so ga partizani uspeli odbiti. Zato je ta poskušal prodreti z novomeške strani preko Gorjancev. 13. julija 1944 je sovražnik napredoval skoraj do Težke vode, kakšen kilometer pod položaji brigade. Tedaj je Majda zbrala okoli sebe skupino 30 mladih borcev in bork pripadnikov SKOJ-a in jurišala na Nemce in domobrance, ki so se umaknili pred tem napadom. Na ta način sta bila odbita še dva naslednja sovražnikova napada. 14. julija je sovražnik ponovno začel napad z močnim artilerijskim ognjem, ki pa ni bil uspešen. Popoldan, ko je obstreljevanje prenehalo, pa se je po osamljenem strelu razpočila granata daleč pred položaji brigade med zidanicami in usmrtila Majdo Šilc in načelnika štaba Franca Zidarja-Jazbeca, ki sta bila na izpostavljenem položaju. Oba so odnesli v Podgrad in ju pokopali z vsemi vojaškimi častmi.
Majda Šilc je bila za narodnega heroja proglašena 19.junija 1945, 22. aprila 1949 pa je bila prekopana in prepeljana v grobnico Narodnih herojev v Ljubljani. Na njeni rojstni hiši je bila 22. julija 1952 po kratki slovesnoti odkrita spominska plošča, na kateri piše:
»V tej hiši je bila rojena
NARODNI HEROJ-MAJDA ŠILC
Padla je 14.7.1944 v Težki vodi pri
NOVEM MESTU
SLAVA HRABRI BORKI!«
Ribnica se je narodni herojini pred leti poklonila tako, da je poimenovala Vzgojno varstveno ustanovo – vrtec po njej, 26.marca 1982 pa je bil pred vrtcem postavljen njen doprsni kip. V bivši meščanski šoli je lesena spominska plošča, na kateri je med 45 imeni padlih dijakov na prvem mestu ime Majde Šilc. Njeno ime se nahaja na spomeniku v ribniškem Parku kulturnikov. V Sodražici je še danes po njej poimenovana ena izmed ulic v Cesto Majde Šilc.
Tudi v Novem mestu so leta 1961 po njej imenovali eno izmed ulic, ki pa je leta 1993 bila preimenovana v Jakčevo. Prav tako je njeno ime nosil dijaški dom v Novem mestu. V Novem mestu je še danes krajevna skupnost, ki nosi ime herojke. Na hribčku Nova gora blizu Težke vode, prav na mestu , kjer je padla Majda Šilc, je postavljeno spominsko obeležje.
»Majda Marija Šilc je bila dekle, ki je bila poosebljena mladost, ki je zagorela in izgorela v revoluciji. Naj bo vsem današnjim mladim vzgled borbenosti, prizadevnosti, upora in moči.« je o njej pred mnogimi leti napisal Franc Levstek, ko je predstavil našo sokrajanko.
Podatke zbral in uredil: Daniel Divjak
France Levstek
Mile Pavlin, Naša obramba,VI,marec 1974
Radovan Gobec, Naša partizanska pesem, 1959
