Jelenov Žleb pred 72-leti

26. marec 1943 ostaja v zgodovini slovenskega partizanskega boja zapisan z velikimi črkami, saj je zmaga v Jelenovem Žlebu pokazala sposobnost partizanskih enot in vodstva, saj pomeni »Poučen primer boja v srečanju, ko odločnost in hrabrost borcev, neposredna prisotnost, hitra in pravilna presoja bojnih razmer ter poveljniška in osebna hrabrost poveljnikov v vseh ravni, premaga nasprotnika, ki takšnih odlik nima.« Tako je v zloženki o Jelenovem Žlebu pod naslovom «RUDEŽEVA CESTA – Pot bojev in pomnjenja slovenskih vojakov« zapisal avtor Milan Gorjanc, ki je bil pobudnik postavitve posebnih informacijskih tabel na Rudeževi cesti in pripomogel, da je Slovenska vojska prevzela pokroviteljstvo nad to učno potjo.

ZGODOVINA BRILJANTNE ZMAGE SLOVENSKE PARTIZANSKE VOJSKE

Spomenik pri Jelenovem Žlebu

Prve štiri slovenske partizanske brigade, z nekaj manjšimi odredi, so od novembra 1942 s hitrimi premiki, nenadnimi napadi na italjanske in belogardistične postojanke popolnoma zmedle okupatorja in po veliki roški ofenzivi same prešle v protiofenzivo. Proti koncu marca 1943 so se brigade iznenada pojavile v Ribniški dolini. Zaradi novih italijanskih okrepitev in po silovitih bojevitih bojih pa napada na Ribnico niso tvegale in so se umaknile v zavetje Velike gore.

Zgodaj zjutraj 26.marca 1943 so se partizanske brigade začele umikati iz Ribniške doline proti Veliki gori v dveh kolonah, južno kolono sta tvorila Cankarjeva in Gubčeva brigada, ki sta se premikali po Rudeževi poti in bili namenjeni prek Glažute v Drago. Nasprotnik je nameraval partizane pri Ribnici obkoliti, zato je napotil bataljon iz divizije »Macerata« iz Kočevja preko Grčaric in Jelenovega Žleba ter bataljona obmejnih stražarjev na Travno goro, da bi udarila partizanom v hrbet. Za premike niso vedeli ne patizanski, niti italijanski poveljniki. Nič hudega sluteči so se oboji nasprotniki premikali eden proti drugemu le ob najnujnejšem pohodnem zavarovanju. Italijani so razpolagali s 500 možmi in imeli 24 puškomitraljezov, 12 težkih in 3 minomete 81 mm. Cankarjeva je imela 2 bataljona, 3. bataljon pa je nosil ranjence in skupaj 18 puškomitraljezov, iz Gubčeve pa je bil prost le 2. bataljon s 6 puškomitraljezi, ker je prvi nosil ranjence, tretji pa je bil v začitnici pri Rakitnici. Partizane je pestilo tudi pomanjkanje streliva.

Datumi partizanskih zmag na Veliki gori in Ribniško-kočevski dolini

Ko se je zdanilo, so partizani utrujeni prispeli pod Malo belo steno, kjer so nameravali počivati. Komaj so postavili zasedo, že se je vsul močan ogenj. Cankarjevci so se razporedili z obeh stani ceste in se sprva postavili v bran, nato pa se začeli pomikati proti Italijanom, da bi jih pognali nazaj. 2. bataljon Gubčeve brigade pa je v diru po gozdnatem in s skalovjem pokritem strmem bregu kote 1080 zasedel vrh, ki je dominiral nad bojiščem. Po enournem boju je bil italijanski bataljon obkoljen s treh strani, razen z južne. Italijani so obupno napadali vrh po cesti proti Rakitnici in skušali pregnati Gubčevce in Cankarjevce. Nato so partizani krenili v protinapad in z bombami očistili sovražnikova mitralješka gnezda. Po odločnem jurišu borcev obeh brigad so se Italijani začeli umikati proti cesti, kjer so naleteli na glavnino Cankarjevcev in nastal je pravi Dantejev pekel za Italijane. Vojake in častnike je zajela panika in brezglavo so bežali v brezno.

Kljub odločnemu in srditemu boju Cankarjevci zaradi slabe preglednosti in zelo težkega območja niso uspeli povsem zapreti obroč z južne strani, kjer so se prebijali ostanki italijanskega bataljona. Iz smrtonosnega objema se jih je rešilo le malo.

Zmaga je bila popolna, na bojišču so partizani prešteli 109 mrtvih sovražnikovih vojakov. Kasneje pa je poveljstvo XXI. skupine črnih srajc sporočilo, da so našli še 50 mrtvih vojakov, ki so bili ranjeni in so se zavlekli v skalovje ter od ran in mraza umrli. Skupne partizanske izgube pa so bile 10 mrtvih in 36 ranjenih borcev. Plen je bil zelo bogat: 2 minometa 81 mm, 7 mitraljezov, 12 puškomitraljezov, 190 pušk in celo 2 radijski postaji.

Partizani so premagali in do nog potolkli nasprotnika, ki je bil številčnejši in bolje oborožen. Sovražnik je bil zaverovan v svojo moč in ni računal na presenečenje in nenaden ter načrtni umik brigad iz Ribniške doline, zato se tudi ni ustrezno zavaroval med pohodom z izvidnicami, hkrati pa ni bil navajen izjemno težkega strmega območja, z ostrimi skalami ter vrtačami, pokritega z grmovjem. Pobuda je bila na partizanski strani, hrabrost borcev obeh brigad je bila izjemna, saj so z bombami in bojem iz neposredne bližine sprva odbijali naskoke, nato pa razbili obrambo Italijanov in jih z odločnim naskokom pognali v beg. Odločilna pa je bila vloga poveljnikov, saj so bili neposredno v boju poveljstvo Dolenjske operativne cone, poveljstvo Cankarjeve brigade, poveljnik 2. Bataljona Gubčeve brigade pa je skupaj z borci hitel na koto 1080.

Po krajšem počitku in zbiranju plena sta se obe brigadi napotili v Dragarsko dolino, kjer so se borci odpočili pri gostoljubnih domačinih, poveljniki pa so temeljito analizirali uspehe partizanske protiofenzive, ki je bila kronana z bleščečo zmago v Jelenovem Žlebu.

ODMEV ZMAGE

Zmaga v Jelenovem Žlebu je samo potrdila moč slovenske partizanske vojske, ki se je izkazala v partizanski protiofenzivi. S tem so bile italijanski vojski prizadejane zelo hude izgube, kar je močno omajalo fašistično nadutost »večnega rimskega imperija«. Vojaška pobuda v tedanji ljubljanski pokrajini je prešla v roke partizanske vojske, ki jo je zadržala vse do velike nemške ofenzive v oktobru 1943, po kapitulaciji Italije.

Zmage slovenskih partizanov proti okupatorju so bile uvod v zmago slovenskega ljudstva v stoletnem boju za samostojnost in svobodo. Spomin na padle v vojnah za svobodno Slovenijo bodo mlajši rodovi najlepše počastili z obiskom krajev zmag in pohodi po bojnih poteh.

RUDEŽEVA CESTA – Pot bojev in pomnjenja slovenskih vojakov

RUDEŽEVA CESTA – Pot bojev in pomnjenja slovenskih vojakov

Leta 2000 so na Rudeževi cesti bile postavljene 4 informacijske table, ki opisujejo dogajanja na tem področju. Zob časa je načel posamezne table tako, da je tekst ponekod popolnoma nečitljiv. Zato bodo table v letošnjem letu obnovljene in dodatno postavljena peta tabla z opisom in skico dogajanja nad samim breznom.

Z rednimi letnimi pohodi v organizaciji Planinskega društva Ribnica in pripadnikov Slovenske vojske se redno počasti spomin na veličastno zmago, ki smo jo v  preteklosti obeležili tudi kot občinski praznik. Od leta 1994 dalje pa je za občinski paznik izbran drug datum. Vsako leto pa je v Ribnici  organizirana slovesnost tudi z udeležbo borcev te bitke, na kateri se spomnimo na veličastno in pomembno zmago slovenske partizanske vojske.

Podatke zbral in zapisal: Daniel Divjak
Milan Gorjanc, Rudeževa cesta -2000
Wikipedia