Utrip časa

Janez Evangelist KREK – 150 letnica rojstva

Na današnji dan obeležujemo 150 letnico enega največjih in najodličnejših Slovencev. Krek je bil velik v mnogih pogledih, bil je velik socialni delavec, velik zadružnik, velik ljudski vzgojitelj, velik in globok mislec, velik politik. Krek je često ponavljal, da se pretaka po njegovih žilah energična gorenjska in šegava ribniška kri. Ali poznamo velika Slovenca, ki izhaja iz ribniške doline?

Janez Evangelist KREK * 27. november 1865, Sveti Gregor, † 8. oktober 1917, Šentjanž pri Sevnici

Janez Evangelist Krek

Janez Evangelist Krek

Rojstni kraj Janeza Evangelista Kreka je Sv. Gregor nad Sodražico, kjer je bil njegov oče Valentin, doma iz Selc nad Škofjo Loko, učitelj, mati Marija Štupica – “Ošterjeva” pa je bila hči sodraškega župana in gostilničarja. Janez, njun prvi otrok, se je rodil 27. novembra 1865. Očeta je izgubil, ko mu je bilo dobrih devet let in mati Mica je morala s petimi majhnimi otroki ter s šestim pod srcem iz učiteljevega stanovanja v Komendi. Preselila se je v Selce, kjer je “Pri Štoku” odprla špecerijsko trgovino in trafiko, da je preživljala družino. Čeprav je sama “prekladala revščino z rame na ramo”, je bila njena hiša vedno na stežaj odprta beračem, revnim in potrebnim. Ta njena dobrodelnost, združena z zdravo pobožnostjo, je najgloblje zaznamovala sina Janeza, ki je bil v tem pogledu ves njen. Gotovo se je nadpovprečno nadarjeni fant, ki je šel v šolo že pri petih letih, po gimnazijski maturi v Ljubljani (1884) odločil za duhovniški poklic, ker je čutil, da bo kot duhovnik lahko največ pomagal ljudem. “Zakrament mašniškega posvečenja,” je večkrat povedal, “je poleg svetega zakona drugi socialni zakrament.” Novo mašo je bral 23. julija 1888 na Brezjah. Njegove sanje so bile postati župnik na podeželski fari, toda škof ga je poslal študiral na Dunaj. Ko se je mladi doktor leta 1892 vrnil domov, je kmalu postal profesor bogoslovja, poslanec v dunajskem parlamentu, učitelj in organizator slovenskega kmeta in delavstva. Na zdravje ni pazil in tako je orjaški mož 8. oktobra 1917 padel od kapi zadet, ko je bil na obisku pri svojem prijatelju Ludviku Bajcu, župniku v Šentjanžu na Dolenjskem.

Kakor knjige mi, ljudi je brati znal

Pesnik Oton Župančič, v dijaških letih član Krekovega krožka (dijake je Krek poučeval v filozofiji, dogmatiki in slovanskih jezikih), je svojemu nekdanjemu učitelju po smrti posvetil štiri kitice svoje pesnitve Naša beseda, kjer beremo: “Bil je med nami mož kot zrno klen in zdrav; / ta, kakor knjige mi, ljudi je brati znal.” Krek je veliko hodil med ljudi in je s svojo vedrino znal z njimi navezati prisrčne stike. Bil je tako odličen govornik, da je v cerkvi, pri predavanjih ali na političnih shodih očaral ne le somišljenike – tudi njegovi nasprotniki so priznavali, da govori iz njega duh, ki se mu ni mogoče ustavljati. Imel je na tisoče govorov. “Bogoslovcem je predaval filozofijo in temelje krščanskega socialnega nauka; vedno je poudarjal gospodarsko-socialno razsežnost krščanstva, ki uči, da moramo po evangeliju tudi zemeljske dobrine med seboj deliti in poskrbeti posebej za reveže” (Janez Juhant). Evangeljsko oznanilo je posredoval tudi s pisano besedo: veliko je pisal v katoliški dnevnik Slovenec pa tudi v razne gospodarske in politične liste. Kmečkemu vprašanju, ki mu je bilo zelo pri srcu, je namenil knjigo Črne bukve kmečkega stanu (1898) o krščanskem socialnem gibanju pa je spregovoril v svoji knjigi Socializem (1901). Čeprav tako obložen z delom, je našel čas, da je na prošnjo Mohorjeve družbe po smrti dr. Frančiška Lampeta (1900) dokončal Zgodbe Svetega pisma, dragoceno delo, ki je v srcih ljudi budilo ljubezen do božje besede, iz katere je Krek sam živel.

Hotel je, da postane njegov narod srečen

Namen Krekovega dela na vseh področjih je bil en sam: da bi njegov narod postal srečen v duhovnem in materialnem oziru. Od leta 1892 do svoje prezgodnje smrti je bil dr. Janez Evangelist Krek najvidnejša osebnost slovenskega javnega življenja. Po vrnitvi v domovino je brž začel uveljavljati zamisli krščanskega socialnega gibanja, s katerim se je bil seznanil na Dunaju. Najprej je organiziral slovensko delavstvo in leta 1894 je ustanovil Slovensko katoliško delavsko društvo. Tri leta zatem je zaživela Slovenska krščanska delavske zveza. Zbiral je delavce, jih družil v strokovnih, izobraževalnih, gospodarskih in političnih organizacijah ter jim budil zavest, da si izboljšajo svoje stanje. Tudi kot socialni delavec je bil Krek predvsem človek, ki je iskal ljudi. Bil je tudi velik zadružni organizator. V zaščito kmeta je ustanavljal posojilnice in zadruge, katerih vodstvo naj bi prevzemali usposobljeni laiki. “V politični dejavnosti se moramo čimbolj varovati vsega, kar bi kazalo, da hoče duhovstvo komandirati.” Kot ljudski vzgojitelj je vso Slovenijo prepredel z izobraževalnimi društvi, ki so pripravljala tečaje in predavanja, prirejala igre in pevske nastope, budila narodno zavest in na ljudskih taborih glasno izražala voljo do življenja. Zadnja leta je bil ves prevzet od misli na narodno osamosvojitev Slovencev in njihovo zvezo z južnoslovanskimi narodi in konec maja 1917 je sprožil znamenito “majniško deklaracijo”, s katero smo se Slovenci odločili za združitev s Hrvati in Srbi.

Podatke zbral in zapisal: Peter Lesar
vir: Ognjišče in knjiga Janez Evangelist Krek, Slomškova založba 1998

Komentiraj