Stanislav Lenič
Sodražica – Med 21 sodraškimi župniki in 88 kaplani gotovo zavzema posebno odlično mesto dr. Stanko Lenič. Devet let, od maja 1955 do maja 1964, je deloval med nami in se neizbrisno zapisal v srca in spomin vseh župljanov.
Tridnevnica pred praznovanjem 100. obletnice rojstva dr. Stanislava Leniča v župnijski cerkvi v Sodražici
Četrtek, 3. november ob 18h molitvena ura za duhovne poklice, ob 19h sv. maša z nagovorom – prof. Tone Košir
Petek, 4. november ob 1830 molitev rožnega venca za mlade, ob 19h sv. maša z nagovorom – župnik Bogdan Oražem; po maši srečanje za mlade v župnijskem domu
Sobota, 5. november ob 1830 molitev rožnega venca za družine, ob 19h sv. maša z nagovorom – dr. France Oražem
Nedelja, 6. november ob 10h slovesna sv. maša ob 100. obletnici rojstva – škof dr. Anton Jamnik
Sobota, 19. november ob 18h sv. maša, pri kateri sodeluje mešani župnijski pevski zbor Sodražica, po maši koncert župnijskega zbora v spomin župniku dr. Stanislavu Leniču v župnijski cerkvi
Dr. Stanislav Lenič (6.11.1941 – 4.1.1991)
pomožni škof in župnik v Sodražici 1955 – 1964
Med 21 sodraškimi župniki in 88 kaplani gotovo zavzema posebno odlično mesto dr. Stanko Lenič. Devet let, od maja 1955 do maja 1964, je deloval med nami in se neizbrisno zapisal v srca in spomin vseh župljanov. Njegov prihod je prinesel dobesedno cvetočo pomlad in osvežitev duhovnega življenja župnije. Z živo, navdušujočo in v srce segajočo govorico je ljudi osvojil že po prvi pridigi na binkoštno nedeljo. Na prižnici je ljudem preprosto povedal: Sv. Duh je naš Učitelj, Posvečevalec in Tolažnik. To troje bi bil tudi jaz vam rad. Nisem prišel iskat to, kar je vaše, ampak vas.
Župnija je zadihala s polnimi pljuči. Znal je pritegniti različne sodelavce in jih navdušiti za delo pri graditvi župnijskega občestva. Postaviti je dal nove orgle, povišal zvonik, vsestransko polepšal župnijsko cerkev, njegova ljubezen je bila posvečena tudi podružnični cerkvi na Strmci.
Poleg duhovniškega dela je zelo rad zahajal k ljudem in se z njimi pogovarjal. Poznal je vse svoje farane in njihove težave. Rad se je pogovarjal, nasmejal, jim svetoval, prisluhnil, četudi se je kdo oglasil v župnišču pozno zvečer, pomagal, se pošalil, rad zapel s pevci, se veselil novih maš, napisal priložnostno besedilo za pesem, skratka živel je med ljudmi in za ljudi. Njegovo osebnostno in duhovno veličino so priznavali celo ljudje drugačnih nazorov. Hotel je biti zares vsem vse. Poudarjeno poprsje pri kipu nam tako simbolno sporoča, da je ohranil tudi kot škof široko odprto in razumevajoče srce.
Po devetih letih bogate setve je odšel v Ljubljano na škofijo za generalnega vikarja, leta 1968 pa je postal ljubljanski pomožni škof. Tudi v novi službi se je rad spominjal svoje prve in edine fare, z veseljem sprejemal nekdanje farane na škofiji ali zasebno ter se rad vračal med nas ob birmah in drugih slavnostih.
(Iz nagovora prof. Ludvika Miheliča ob odkritju spomenika škofa Leniča)
Pomembni mejniki dr. Stanislava Leniča
- 6. 11. 1911 rojen v Župeči vasi, župnija Cerklje ob Krki, kot zadnji izmed štirih otrok
- pomladi 1912 štiri mesece po Stankovem rojstvu odide oče Martin na delo v Ameriko
- 3. 1. 1917 umrla mati Marija, otroke si kar na pogrebu razdelijo sorodniki
- 28. 9. 1921 umrl oče, Stanko postane sirota
- 1922 za vedno se poslovi od domače hiše in gre živet k družini Butara v Cerkljah
- 1925 po posredovanju cerkljanskega kaplana Mateja Tomazina pričel že malo starejši, 14-leten, obiskovati gimnazijo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano
- 1933 maturira z odliko na škofijski gimnaziji, vstopi v ljubljansko bogoslovje
- 4. 7. 1937 posvečen v duhovnika, posvetil ga je škof Gregorij Rožman
- 11. 7. 1937 nova maša v rodni župniji Cerklje ob Krki
- 1. 9. 1937 nastopi službo prefekta (vzgojitelja) v dijaškem zavodu Marijanišče
- 1. 9. 1940 nastopi službo tajnika škofa Gregorija Rožmana
- 9. 7. 1947 obrani doktorat iz teologije
- 29. 8. 1947 zaprt in obsojen na 12 let ječe; skoraj osem let preživi v različnih zaporih, od tega dve leti in dva meseca v samici, popolnoma zapuščen, celo brez brevirja
- 23. 4. 1955 pogojno izpuščen
- 26. 5. 1955 nastopi poslanstvo župnika v Sodražici, v župniji zaveje prava duhovna pomlad in preporod
- 31. 5. 1964 po devetih letih slovo od Sodražice; kasneje večkrat poudari, da je v Sodražici preživel svoja najlepša duhovniška leta
- 29. 11. 1967 imenovan za naslovnega škofa vazisarskega in ljubljanskega pomožnega škofa
- 14. 1. 1968 v Ljubljani posvečen za škofa
- 1986 zaradi zdravstvenih razlogov zaprosi papeža za razrešitev službe škofa
- november 1988 papež sprejme odstop
- januar 1990 zaradi padca v stanovanju si zlomi nogo in ostane privezan na bolniško posteljo
- 4. 1. 1991 umrl na prvi petek v svojem stanovanju v Ljubljani
- 8. 1. 1991 maša zadušnica in pogreb v cerkvi Vseh svetih na ljubljanskih Žalah, maševal je nadškof dr. Alojzij Šuštar, somaševalo 15 škofov, stiški opat in 410 duhovnikov.
