Nova Štifta – Objavljamo seznam prireditev in dogodkov, ki se bodo zgodili v septembru in oktobru 2012. Na Frančiškovo nedeljo 7. oktobra 2012, vas vabimo k sveti maši in procesiji z Marijinim kipom, zadnji v letošnjem letu. Teden prej, v petek 28. septembra pa vas vabimo v kapelo svetega Jožefa pri Novi Štifti na otvoritev razstave slik. Predstavil se nam bo domačin, ljubiteljski slikar iz Ribnice gospod Marjan Peteh, z deli, ki so povezana tudi s svetim Frančiškom in sakralno in kulturno dediščino Ribniške doline. V nedeljo 30. septembra pa ste po drugi maši ob 11.00 uri vabljeni na koncert mešanega pevskega zbora SCT iz Ljubljane, ki ima za seboj že 36 let delovanja.
Prireditve in dogodki na Novi Štifti / september – oktober 2012:
- Petek , 28. septembra 2012 ob 19.00 uri, kapela sv. Jožefa, otvoritev razstave slik »Pogled v preteklost« avtor Marjan Peteh / na ogled do 21. oktobra,
- Nedelja, 30. septembra 2012 ob 11.00 uri, (po sveti maši, ki je ob 10.00 uri) cerkev Marije Vnebovzete, koncert / mešani pevski zbor KUD »SCT« iz Ljubljane,
- Nedelja 7. oktobra 2012 ob 15.00uri sveta maša Frančiškova – rožnovenska nedelja in procesija z Marijinim kipom, vodi kaplan Gregor Gorenc iz župnije Grosuplje.
- Svete maše med tednom ob 7.30 uri, razen ob četrtkih ob 17.00 pri sv. Marku v Zapotoku, nedelja ob 7.00 in 10.00 uri.
Frančišek Asiški
V mesecu oktobru, natančneje 4. oktobra frančiškani praznujemo god našega zavetnika svetega Frančiška Asiškega. Ob našem prazniku in dejstvu, da smo frančiškani že skoraj 100 let tukaj med vami, kjer skrbimo za cerkev Marije Vnebovzete pri Novi Štifti je prav da predstavimo življenjepis našega zavetnika, ter vas hkrati povabimo na Novo Štifto.
[oglas tip=”160×600″ p=”D”]Frančišek Asiški se je rodil leta 1811/1812 v mestu Assisi v sončni Umbriji v srednji Italiji. Njegov oče je bil bogat in spreten trgovec s suknom Peter Bernardone. Mati Pika Bourlement je bila doma iz Provanse v Franciji. Frančiška so krstili za Janeza, a so ga vsi klicali Francesco, Frančišek. Prvo izobrazbo je dobil v župnijski šoli svetega Jurija. Doma se je naučil nekaj francoščine. Okrog sebe je rad zbiral fantovsko družbo in razmetaval očetovo bogastvo. Zaradi tega je bil med vrstniki zelo priljubljen.
Frančišek si je zelo želel postati vitez. Viteško čast in slavo si je hotel pridobiti z junaštvi v vojnah, ki jih takrat ni manjkalo. V vojni s Perugio je postal ujetnik. Po enem letu se je z drugimi ujetniki vrnil domov, kjer je kmalu resno zbolel. Vojskovanja mu še ni bilo dovolj, zato se je udeležil vojne v Apuliji v južni Italiji. Na poti pa je imel skrivnostne sanje ki so spremenile njegovo mišljenje. Ves se je posvetil molitvi in premišljevanju. Vedno bolj je čutil Božjo pričujočnost, ki osrečuje. Razmišljal je o človekovi popolni svobodi, o prostosti v Bogu in ga prosil, naj bi že enkrat dosegel to pravo notranjo svobodo. Spoznal je, da je pot do tega življenja življenje po evangeliju in zato se je zavzel za dosledno izpolnjevanje evangelija.
Njegovo življenje se je zelo spremenilo. Pomagal je ubožnim in bolnim, in njegov oče se je kmalu zbal za svoje bogastvo, ker ga je Frančišek tako razdajal, zato je zahteval, da se je moral Frančišek javno odpovedati dediščini. V navzočnosti škofa in meščanov se je leta 1206 na trgu pred asiško stolnico odpovedal vsem pravicam do očetove dediščine. Slekel je celo obleko in jo vrnil očetu z denarjem vred in rekel: »Do zdaj sem Petra Bernardona klical za očeta, sedaj mu vrnem vse, tudi obleko. Zato ne bom več govoril: oče Bernardone, ampak bom po pravici molil: Oče naš, ki si v nebesih.«
Ko je Frančišek nekega dne molil v napol razpadli in podrti cerkvici svetega Damijana, je zaslišal besede: »Frančišek, ali ne vidiš, da se moja hiša podira? Pojdi in jo popravi!« Frančišek je te besede razumel dobesedno in je začel poravljati cerkev. Popravil je tudi cerkev svete Marije Aangelske, imenovano Porciunkula. V njej je večkrat molil in tu je spoznal, da ga Bog pošilja popravljat živo Božjo hišo, Cerkev iz ljudi, ki je v tistem času razpadala. Porciunkula je bila takrat last benediktinskega samostana na Monte Subasio.
Frančišek se je vedno bolj umikal od zunanjega življenja in vodstva svojega reda. Avgusta leta 1224, se je, kot po navadi, umaknil na goro La Verno, da bi se v samoti čim lepše pripravil na praznik svetega Mihaela. Na tej gori je imel v skalo izdolbeno celico oziroma kapelico. Tu je bil navadno čisto sam, da se je mogel nemoteno posvetiti premišljevanju. Na praznik Povišanja svetega križa (14. september) je zjutraj molil in z veliko ljubeznijo ter nežnim, globokim sočutjem premišljeval trpljenje Križanega in ga želel sodoživljati. Prikazal se mu je križani Kristus. Ko je prikazen začenjala izginjati, je bila Frančiškova duša polna ljubezni do trpečega Kristusa, na njegovih rokah, nogah in na desni strani pa so se pojavile Kristusove rane, iz katerih je pozneje večkrat tekla kri.
Konec septembra je prišel spet v Assisi in tam nadaljeval svoje trpljenje prav do smrti. Vse trpljenje je prenašal junaško, združen z Bogom. Ko je slutil, da se bliža konec njegovega zemeljskega življenja, je skoraj že popolnoma slep zapel svojo Sončno pesem ali Hvalnico stvarstva (1224 -1225).Ta pesem je vsebina in odmev Frančiškovega življenja.
Ko je Frančišek zaslutil, da je zdaj smrt že res prav blizu, je prosil svoje brate, naj ga prenesejo k Porciunkuli, da bi svoje življenje sklenil tam, kjer se je naselil s svojimi brati in se ves posvetil Bogu. Od tam je poslal prve misijonarje po svetu, tam so se vsako leto ob binkoštih zbirali njegovi bratje iz vseh krajev. Zvečer 3. oktobra 1226 so ga na njegovo željo prinesli v porciunkulsko cerkvico in ga položili na gola tla. Poklical je k sebi vse brate in jih ljubeče prosil, naj ljubijo Boga, ostanejo zvesti veri in se natančno držijo uboštva. Od njih se je poslovil z besedami: »Zbogom bratje, ostanite v Božjem strahu, jaz grem k Očetu, čigar milosti vam priporočam«. Nato je izdihnil, star komaj 44 let.
Frančišek je opasan s cingulomom s tremi vozli, kar označuje tri zaobljube: čistost, uboštvo in pokorščina. Oblečen je v frančiškansko kuto oziroma frančiškanskim habitom.