Rojstna hiša jezikoslovca Stanislava Škrabca
V vrsti zaslužnih v Novi Gorici so odkrili spomenik enemu najvidnejših slovenskih jezikoslovcev, patru Stanislavu Škrabcu. Začetek leta je v marsičem zaznamoval zgodovino frančiškanskega samostana na Kostanjevici in frančiškanov v njem: na dan Svetih Treh Kraljev leta 1811 je guverner Ilirskih provinc general Marmont v samostan preselil frančiškane iz samostana svetega Antona v Gorici, 7. januarja 1844 se je na Hrovači pri Ribnici rodil Stanislav Škrabec, poznejši pater, ki je na Kostanjevici preživel dvainštirideset let, in januarja 1880 je začela izhajati revija Cvetje z vrtov sv. Frančiška, ki jo je taisti Škrabec skoraj trideset let urejal in bogatil s svojimi jezikoslovnimi spisi.
Po vsem tem ne preseneča, da so kostanjeviški frančiškani te dni pripravili večdnevno praznovanje, ki je doseglo vrh v soboto na Erjavčevi cesti v Novi Gorici, ko so v »vrsti zaslužnih« odkrili spomenik patru Stanislavu Škrabcu s preprostim napisom »slovenist« in z upodobljenimi vrtnicami burbonkami, ki jih je tako rad gojil, na hrbtni strani (ime vrtnice, ki izvira z otoka Ile de Bourbon v Indijskem oceanu, se povsem po naključju ujema z imenom francoske kraljeve družine Burbonov, katere zadnji potomec je pokopan prav na Kostanjevici). Delo kiparja Mirka Bratuša je odkril akademik dr. Jože Toporišič, gotovo najboljši poznavalec in ocenjevalec Škrabčevega jezikoslovnega opusa, ki ga je dolga leta urejal in izdajal, tako da se je lahko razgovoril o njegovi jezikoslovni drži in teži. Škrabec je o sebi spregovoril leta 1884 v pismu, naslovljenem Gosp. Dr. Č. v C., v katerem je zapisal: »Vendar premislimo nekoliko, kaj je to, kar nas dela narod: slovenski narod. To je, kaj ne, naš jezik, naš knjižni, slovenski jezik. Če pa mi tega jezika ne znamo in se ga tudi učiti ne maramo, če nam je vse eno, ali se govori in piše prav ali ne prav, primerno ali ne primerno prirojenemu mu zakonu, če nam je vse eno, ali je zdrav in močan in lepega telesa, ali pa je garjav in grintav, gerbast in jetičen deček, ali teka in leta veselo ko ptič, ali z leseno nogo in o berlah hodi, ako nam je to vse eno, potem se nikakor ne čudimo, če ginemo, če jih zmirom več od nas odpada k temu ali onemu tujemu, pa lepemu, zdravemu, mogočnemu in bogatemu jeziku, ki je ljubljen in v časti in se ga vse uči doma in povsod.«
Ob takšnem razmišljanju o jeziku in njegovem pomenu za narod tudi današnji frančiškani ne morejo ostati hladnokrvni. O Škrabčevem spomeniku kot spodbudi vsem, naj imajo spoštljiv odnos do slovenskega jezika, je spregovoril tudi pater Niko Žvokelj, ki je spomenik blagoslovil, in pri tem pristavil, da so take spodbude v času, ko se lahko vsaka univerza sama odloča, v katerem jeziku bo izobraževala, še kako potrebne.
Vir: delo.si, Milan Vogel
