Slovenija

Škrabec na sojenju Lovšinu: Posel z Intereuropo ni bil vnaprej dogovorjen

čet, 19. decembra 2013
2.983
3 min - čas branja
8 komentarjev
Janez Škrabec
Janez Škrabec

Koper – V odškodninski tožbi Intereurope proti nekdanji upravi družbe na čelu z Andrejem Lovšinom je pričal prvi mož Rika Janez Škrabec. Ta je glede poteka pripravljalnih del na terminalu v Rusiji, ki so se začela še pred podpisom pogodbe, pojasnil, da je šlo za poslovni riziko, ki ni neobičajen. Zanikal je tudi, da naj bi bil posel vnaprej dogovorjen.

Janez Škrabec

Janez Škrabec

V prejšnjih narokih je prišlo na dan, da je Riko kot podizvajalec Intereuropine hčerinske družbe začel s pripravljalnimi deli na logističnem terminalu Čehov, še preden je bil Riko dokončno izbran kot izvajalec in je bila pogodba podpisana.

Kot je danes pojasnil Škrabec, pa to ni bilo nič čudnega, ampak je šlo za poslovni riziko, ki so ga pogosto sprejeli tudi v drugih primerih. Podobno kot Lovšin je tudi Škrabec opozoril, da se je z deli mudilo, saj se je bližal termin, ko naj bi General Motors na terminal pripeljal prve avtomobile.

Ob tem je prvi mož Rika poudaril, da je bil projekt Čehova dober in da danes terminal normalno deluje. Če bi Intereuropa še nekaj časa vztrajala pri projektu, bi po njegovem prepričanju od njega danes “lahko živela”. Ob tem je obžaloval, da so Lovšinovi nasledniki opustili ruski projekt.

Sicer pa je Škrabec danes navedel, da razpolaga s pravnomočno sodbo, da Intereuropa East Riku dolguje denar za izvedena dela na terminalu. Jih pa zato Intereuropa East toži zaradi kakovosti opravljenih del, pri čemer pa je Škrabec prepričan, da so vse morebitne napake in odstopanja od pogodbe v Riku že odpravili.

Da se je Lovšin obrnil nanj, je bilo za Škrabca razumljivo, saj je, kot je sam zatrdil, ekspert za ruski trg. “Vsak dan dobim 20 telefonskih klicev iz podjetij, ki želijo priti na ruski trg,” je navedel.

V Intereuropi bivšemu vodstvu očitajo oškodovanje družbe z domnevno spornimi vlaganji v Rusijo in Ukrajino in za to terjajo 37,5 milijona evrov odškodnine.

Škrabec je zatrdil še, da s podrobnostmi posla in pogodbe v tistem času ni bil seznanjen oziroma je bil z njimi seznanjen le bežno ter da je glede podrobnosti ponudb zaupal svojim sodelavcem, v tem primeru pooblaščencu za Rusijo Jocu Draganu. Navedel je, da je bil Čehov le eden od mnogih projektov, ki jih vodi Riko, in da se sam ukvarja predvsem z “makro nivojem”. Tako denimo imajo trenutno v Minsku pripravljen posel, vreden 150 milijonov evrov.

V zvezi z dejstvom, da je ruski prodajalec zemljišč bodočega terminala zahteval, da se del kupnine nakaže na račun v Liechtensteinu, je Škrabec ocenil, da to ni nič nenavadnega in da veliko ruskih poslov poteka prek računov v tujini, na primer na Cipru. [oglas tip=”468×60″ p=”C”]

O tem, da je prodajalec Konstantin Belousov Intereuropi zemljišča prodal po bistveno višji ceni od tiste, po kateri jih je sam kupil, pa je Škrabec opozoril, da se tudi v Sloveniji dogaja, da tujcem prodamo po višji ceni, “pa smo bolj transparentna država”.

V Intereuropi bivšemu vodstvu očitajo oškodovanje družbe z domnevno spornimi vlaganji v Rusijo in Ukrajino in za to terjajo 37,5 milijona evrov odškodnine. Intereuropa je tožbo zoper Lovšina in preostala dva člana uprave, Lovšinovega namestnika Zvezdana Markežiča in delavsko direktorico Ondino Jonke, sicer vložila že januarja 2010.

Sorodne novice tej objavi

8 komentarjev

  • RIKOjeve Potemkinove vasi
    Kupnina za zemljišče v Vaduz
    Posebna revizija revizorske hiše KPMG, ki jo je Intereuropa naročila na zahtevo delničarjev in ki doslej še ni bila objavljena, razkriva, da je bil Riko vključen v vse faze Intereuropinega moskovskega projekta.
    Tako je Intereuropa 6. februarja 2007 sklenila predpogodbo za nakup zemljišč z Belousovom Konstantinom Aleksandrovičem, direktorjem družbe Riko-MAŠ. Belousov Konstantin Aleksandrovič je, kot se je izkazalo kasneje, istega dne šele kupil zemljišča od treh dotedanjih lastnikov. Tudi cenitve so pokazale, da so bila preplačana že zemljišča za logistični center, zlasti pa je vprašanje, zakaj jih ni Intereuropa kupila neposredno, ampak je omogočila hitri zaslužek tistim, ki so si na koncu razdelili razliko v ceni.
    Kupnina za dve manjši zemljišči v skupni višini dobrih 10 milijonov evrov je bila že 16. februarja 2007 nakazana na račun Belousova Konstantina Aleksandroviča pri GlobexBank Moskva. Podpisnik kupoprodajnih pogodb je bil takratni direktor Intereuropa East Alan Bubnič, nakazila pa so bila opravljena že na podlagi predpogodb. Bolj zanimiv je bil denarni tok pri plačilu večjega zemljišča. Kupnina je bila namreč nakazana na dva računa, ki ju je Belousov Konstantin Aleksandrovič odprl pri LGT Bank v liechtensteinskem Vaduzu. In sicer je 3. in 7. aprila 2007 Intereuropa v Vaduz neposredno nakazala skupno 24,9 milijona evrov. Podpisnik pogodbe za Intereuropo, na podlagi katere je prišlo do teh dveh nakazil, je bil Andrej Lovšin. Omenimo, da je slovenska policija od Interpola zahtevala razkritje denarnih tokov od plačane kupnine, saj obstaja sum, da naj bi bil prejemnik tudi Andrej Lovšin, ki to sicer zanika.
    Težave z datiranjem
    Uprava je sklep o nakupu večjega zemljišča in soglasju Intereuropi East za nakup dveh manjših zemljišč sprejela šele po datumu vseh nakazil za nakup zemljišč. Tudi sicer so imeli v Intereuropi ves čas težave z datiranjem dogodkov. Za primer: 29. marca 2007 so prejeli pripombe na osnutek predpogodbe ter pogodbe, čeprav je bila predpogodba sklenjena že 6. februarja, kupoprodajna pogodba pa 19. marca 2007. Zanimivo je tudi, da je uprava šele 12. februarja sprejela sklep, da bo za pravno svetovanje najela ljubljanskega odvetnika Mitjo Lamuta, čeprav so se pravna opravila po ugotovitvah revizorjev začela izvajati najkasneje 6. februarja. Prav tako so revizorji ugotovili, da sta površina in nakupna vrednost presegli površino in nakupno vrednost, ki jo je konec januarja 2007 odobril nadzorni svet Intereurope, in sicer za 15.500 kvadratnih metrov ter 1,2 milijona evrov, nadzorniki pa so bili o tem obveščeni več kot tri mesece po sklenitvi predpogodb.
    Z aneksi do več kot podvojitve naložbe
    Do še večjih prekoračitev v zneskih je prišlo pri sodelovanju s podjetjem Riko-MAŠ, katerega lastnika sta Janez Škrabec in Jozo Dragan. Novembra 2007 je namreč Intereuropa East s tem podjetjem sklenila pogodbo o urejanju upravnih postopkov in infrastrukture za logistični center Čehov. Osnovna pogodbena vrednost je znašala 5,9 milijona evrov, s sklenitvijo dveh aneksov pa je pogodba narasla na 7,9 milijona evrov. Andrej Lovšin je na podlagi pomanjkljivega zbiranja ponudb že pred tem, maja 2007 sklenil pogodbo z ljubljanskim podjetjem Riko, industrijski in gradbeni inženiring ter leasing. Predmet pogodbe je bila izdelava projektne dokumentacije, pogodbena vrednost z DDV je znašala 2,16 milijona evrov, čeprav je nadzorni svet januarja tega leta odobril elaborat, po katerem bi morali za pripravo projektne dokumentacije odšteti samo 600.000 evrov.
    To pa so bile zgolj drobtinice v primerjavi s celotno vrednostjo poslovanja z Rikom, s katerim je Intereuropa East julija 2007 sklenila pogodbo za gradbena dela v višini 46,2 milijona evrov. Ob tem je treba omeniti, da so revizorji odkrili, da je moskovska podružnica Rika v času oddaje svoje ponudbe dejansko že izvajala zemeljska dela v Čehovu. Prav pri sodelovanju z Rikom se je projekt enormno podražil – od podpisa pogodbe leta 2007 do aprila 2009 je namreč Intereuropa East z Rikom sklenila številne anekse k pogodbam, tako da je skupna vrednost pogodbenih obveznosti na koncu znašala 123,6 milijona evrov z DDV. Podpisnika pogodb in aneksov sta bila na strani Intereurope East takratni direktor Esad Ajeti, na strani Rika pa Jozo Dragan. Vrednost del je že v letu 2007 brez upoštevanja nabavne vrednosti zemljišč, vrednosti projektne dokumentacije in opreme za 43 milijonov evrov presegla vrednost del, ki jo je januarja 2007 za prvo fazo odobril nadzorni svet Intereurope.
    Tako ne preseneča, da so se že v začetku leta 2008 v Intereuropi začeli ubadati z vprašanjem financiranja ruske naložbe. Izkazalo se je namreč, da družba od podpisa pogodbe ni imela znane finančne konstrukcije projekta, obseg naložbe pa se je ves čas spreminjal, čeprav pred tem niso preučili zmožnosti financiranja projekta.
    VIR:Idejnega očeta Intereuropine polomije v Moskvi Škrabca policija ni niti zaslišala
    Vir / Avtor: Suzana Rankov, Vesna Vuković
    DNEVNIK, 26. maj 2011
    http://www.dnevnik.si/poslovni/novice/1042447489#

  • »Poročilo inšpekcije najvišjega ruskega organa za nadzor proračuna in zveznih financ – Računovodske zbornice Ruske federacije.
    Tam je črno na belem zapisano, kako je bilo s ponarejenimi dokumenti, prevarami in goljufijami ukradeno 400 milijonov ameriških dolarjev neobstoječega ruskega klirinškega dolga. Vpletenih je bilo več podjetij, veriga pa se je končala pri Škrabcu in Draganu oziroma njunem fantomskem liechtensteinskem podjetju International Transtrade A.G.
    To je danes, kot je mogoče razbrati iz tamkajšnjega registra podjetij, v likvidaciji, nadomestilo pa ga je podjetje IST International Sastrade A.G., ki je znano tudi iz zgodbe o Rikovi gradnji Intereuropinega logističnega terminala Čehov. Vendar lepo po vrsti.
    Večkratni nagrajenec slovenskih gospodarskih združenj, ki je med drugim dobil tudi naziv najlepše oblečenega podjetnika, je poslovno pot začel v Riku, kjer je bil njegov oče Stanislav, a je šel kasneje v stečaj.
    Leta 1991 je s štirimi partnerji ustanovil podjetje Transtrade, ki je poslovalo z rusko družbo Avtoavaz, proizvajalcem avtomobilom znamke Lada, leta 1996 pa še današnji Riko, ki se ukvarja z inženiringom (polovični lastnik je Jozo Dragan).
    Nekako takrat se je začel privatizirati tudi zadrski SAS.
    Že v 36. številki Reporterja smo opisali, da tudi posel z avtomobili ni bil čist, saj je šlo za tako imenovani reeksport avtomobilov.
    Lade, ki so bile namenjene v Ukrajino, tja sploh niso prišle, ker so v pristaniščih Odesa in Iljičevsk zamenjali dokumente, avtomobili pa so šli nazaj v Rusijo.
    Dobiček je bil velikanski, po besedah Miodraga Pavkovića, enega od partnerjev (kasneje so ga izigrali, vendar je na sodišču dokazal, da je bil petinski poslovni delež v Transtradu nezakonito izbrisan), pa naj bi Škrabec prevzel tudi za 40 milijonov dolarjev neplačanih terjatev, ki so jih na ruskem trgu imela nekatera podjetja iz nekdanje Jugoslavije.
    Toda ruski revizorji so v začetku tisočletja odkrili, da je šlo za terjatve, ki sploh niso obstajale, vsota pa je bila desetkrat večja – 400 milijonov dolarjev.«

    Ubogi ruski narod, ko ga še velik slovenski prijate ropa !
    »Ubogi« slovenski narod, ki vse to gleda, pa nič ne vidi!
    Pater Stanislav Škrabec se v grobu obrača!

  • In tega človeka bi nekateri v Ribnici dali za častnega občana. Sramota. Kako nizko so vrednote, da jih je možno kupiti s parimi bonbončki.

Komentiraj