Evrokomisarstvo Alenke Bratušek je razkrinkalo slovenske medije. Tako silno, kot so zavrteli zgodbo o Bratuškovi in s tem zradirali vse sledi za medijskim vzpostavljanjem nekdanje predsednice vlade, ki so jo slikali kot epsko borko proti trojkam, neoliberalcem in tujcem, se ni uspelo izkazati niti Miloševićevi propagandni mašineriji.
Da boste lažje razumeli, o čem je govora: evrokomisarstvo Alenke Bratušek (ki je bilo patetično samo po sebi) je razkrinkalo slovenske medije. V nadaljevanju boste lahko prebrali, kako so o njej poročali na Delu, Dnevniku, POP TV in Mladini, in to takrat, ko so jo interesne skupine krvavo potrebovale za preživetje. Primerjajte povzeto z zgodbami, ki se vlačijo naokoli zadnjih nekaj tednov, ko Bratuškove nihče v državi ne potrebuje več in postalo vam bo jasno, kako delujejo instrumenti medijskega inženiringa.
In ko boste vse to prebrali, ne recite, da vam nihče ni dokazal, da medijski inženiring, za potrebe interesnih skupin, obstaja. Pri vsem skupaj je najbolj bizarno to, da je Bratuškova, nekje sredi celotnega procesa poliranja njene medijske podobe, začela celo verjeti, da je res oseba, ki jo mediji slikajo v javnosti. In pa seveda bizarno je to, da lep del prebivalcev te države še kar verjame v medijske akcije umazanih rentnikov.
Alenka Bratušek (Foto: www.mediaspeed.net, Montaža: Portal Plus)
DELO: Vstopita Delo in Boris Jež
Vsak pregled medijskega poročanja bi bil seveda napačen, če se ne bi začel s prasnovjo slovenskih medijev, ki se kliče Delo. Spodnji vzneseni zapis je nastal pod peresom Borisa Ježa, komentatorja, ki personificira vse, kar Delo je (ali še bolje: kar Delo ni) in njegov zapis ni nič manj kot navodilo, kako oblikovati svetovni nazor, ki je na pravi strani. Poglejmo, kako nas je Jež svoje dni osveščal o pravilnem pogledu na zgodovinski pomen Bratuškove:
Bistveno je dvoje: prvič po dveh desetletjih smo “odkrili”, da imamo tudi sposobne ženske, ne le tistih dolgočasnih in pogosto puhloglavih možakarjev. Zdi se, da se je tu zgodil nekakšen spin v pameti in politiki, ki ga bo treba še doreči in osmisliti. Prvič za krmilom države ženska! Bravo, ampak zgodilo se je približno tako: “muškarci” so se bili nesposobni karkoli dogovoriti in je morala vajeti prevzeti babnica – ki že po prvih ministrskih ponudbah nakazuje spretnost in daljnovidnost. To je vsekakor erupcija v slovenski politiki, primerljiva s tisto, ko se je v Beograd in pozneje na čelo slovenske vlade zavihtel Janez Drnovšek.
Boris Jež: Ona, Alenka Bratušek, pa še filozof Ringo Starr, Sobotna priloga. 2. marec 2013.
Sposobna ženska, ki je spretna in daljnovidna ter po mnenju Delovega javnomnenjskega voditelja Ježa celo primerljiva Drnovšku, je seveda ista Bratuškova, katere zaslišanje v evropskem parlamentu so pri DigitalDiplomacy označili za novo dno zaslišanj komisarjev. In je seveda ista ženska, ki ima te dni v Delu daleč od eruptivno zgodovinske vloge, ki smo jo morali sprejemati, vse dokler je bil potreben medijski inženiring njene podobe.
Imeti karizmo se zdi, poleg drugega, nekaj skrivnostnega. To kar imajo Bernarda Jeklin, Pia Zemljič, Alenka Bratušek in druge.
OnaPlus, priloga Dela. 4. februar 2014
Res je, še letos pozmi je bila Bratuškova karizmatična in njena karizma je tako silno naraščala, da je to erupcijo karizme po zaslišanju koordinator evropskih socialistov (torej tisti, ki ga po definiciji Bandiera Rossa ne moti tako zelo, kot hadezlije) v odboru za okolje Matthias Groote označil kot: “Nastop je bil res slab. Nobene priprave ni bilo. Moram reči, da je to provokacija”. Provokacija? Ali ni Delo poročalo, da gre za zgodovinsko osebnost? Karizmatična ženska? Kdo je zdaj tu nor in koga bi morali državljani te države, skupaj z Bratuškovo, za vse večne čase poslati na smetišče zgodovine?
Toda če se vam je Delova akcija, “naredimo iz Bratuškove carico, potem pa se je znebimo, če ne da rezultata” zdela bizarna, počakajte na naslednjo porcijo te majhne analize medijskega poliranja javne podobe Alenke Bratušek. Ja, res je, na vrsti je ena in edina, nepozabna in fantastična Mladina!
MLADINA: Produkcijska hiša Mladina vam predstavlja: Protipotresna, konkretna in ultimativno pravična! Film z Alenko Bratušek v glavni vlogi!
Proti koncu pogovora je pisarno stresel potres. Strop je zaškripal, leseni elementi v šestem nadstropju vladne palače so zaječali, tla so za hip vzvalovila. Njeni sodelavci so pohiteli po stopnicah, proti pritličju. Bratuškova ne. Sprehodila se je po pisarni. Se pošalila, ali bi bila kaj bolj varna, če bi nanjo legel varnostnik, in nadaljevala pogovor. Nato je odšla v parlament odgovarjat na poslanska vprašanja.
Jure Trampuš, Borut Mekina: Intervju z Alenko Bratušek. 25. april 2014.
Epsko. Tega ne bi zmogel zapisati niti sam Marcel Štefančič mlajši. Bratuškova kljubuje naravi, stresejo se institucije, strese se svet, Bratuškova pa nadaljuje, kot da se ni zgodilo prav nič. Jebeš Tita v Drvarju, Bratuškova je pravi karakter! Si zamišljate nebogljenega Mekino in prestrašenega Trampuša, kako ju potres razrva? Ali slišite Mekino, kako ječi, da je še premlad za smrt? Vsi Alenkini sodelavci že bežijo, Mladinina novinarja pa se v smrtnem strahu zazreta v Alenko, ki kljubuje vsemu, celo naravi, in se pomirita.
Še aprila letos sta Trampuš in Mekina, srečnika, ki sta preživela potres v Bratuškini pisarni, javnosti prodajala Bratuškovo kot najmanj garancijsko shemo proti potresom. Krišjanis Karinš pa je, ne vedoč, da Bratuškova premaguje celo potrese (in zato poje energetsko unijo za malico), zapisal: “Nisem prepričan, ali je kompetentna za delo”. Si zamišljate? Ko je Mekina opazoval pobeg sodelavcev, sam pomočil hlače, se je Bratuškova šalila in odšla odgovarjati na poslanska vprašanja! Ali Karinš ne prebira Mladine? Mu jo kdo lahko, prosim, pošlje?
Alenka Bratušek govori preprosto, ne leporeči. Če bi jo želeli zaničevati, bi zapisali, da je računovodkinja, ne pa veliki mislec z vizijo. Morda pa je to ravno tisto, kar potrebuje Slovenija. Morda potrebujemo politika, ki zna brati proračunske bilance, ki ve, kako delujejo finančni trgi, ki ne besediči o stricih.
Jure Trampuš: Prva predsednica vlade, Mladina. 20. december 2013.
Vidite? Trampušu že pred “situacijo s potresom” hudič ni dal miru in je vsem nam iz prve roke razložil, kako zelo konkretna je Bratuškova. Kakšen super-duper karakter ima ta ženska, ki ne izgublja časa z izgovori in traparijami. Od kod potem ocena nekega Adama Malczaka iz London School of Economics, da ga je Bratuškova zdolgočasila do smrti in to do te mere, da potrebuje kavo in novega kandidata na njenem mestu? Mar nam ni Trampuš že davnega leta 2013 povedal, da Bratuškova vse ve in vse zna in ne okoliši? Ima morda Malczak težave s hipersomnijo? Bo to Mladina razkrila? Je mogoče, da slovenska realnost ne odgovarja tuji?
Bratuškova je med državljani priljubljena. Oba njena predhodnika sta podporo izgubila v nekaj mesecih, ona pa jo je pridobila. Razlogov za to ni malo. Ljudje je ne čutijo kot agresivno osebo. Poleg tega je v njej nekaj človeškega, v tem je res podobna nemški kanclerki Angeli Merkel.
Grega Repovž: V pasti. 13. september 2013.
Ja, Bratuškova je priljubljena, v njej je nekaj človeškega. Bravo, bravo in še enkrat bravo za ta enkraten karakterni opis Alenke Bratušek! Kako grozno je Bratuškova nategnila uredništvo Mladine, pa tako radi so jo imeli. A ne?
V primerjavi s prvo in drugo Janševo vlado je Bratuškova v Slovenijo vnesla normalnost. Dokazala je, da se politika v Sloveniji zna samoomejevati. Še več: Alenka Bratušek ne vnaša razdora v družbo, ne politizira, gre celo tako daleč, da ji niti pri ministrih politična pripadnost ni najpomembnejša.
Borut Mekina: Ljubiti, Mladina. 18. april 2014.
Mekini brez ljubezni živeti ni. Še preden je zlobni Zoki Bratuškovo izgnal iz raja, nam je Mekina iz vsega srca, iskreno, kot zna le on, položil na srce, da se zna Bratuškova samoomejiti; še več, verjeti smo morali, da je Bratuškova osnovna merska enota za normalnost. Ampak “life is a bitch” in tole je Mekina nedavno poslal v tujino: (Povezava)!
Ni kaj, v pol leta se lahko s svetovnim nazorom uredništva Mladine zgodi marsikaj. Nepoučeni pravijo, da se jim je zgodila epifanija, zlobni, da je šlo za apostazo, realni pa, da so se gospodarji zamenjali in da je zdaj tam zunaj nekdo drug, ki potrebuje glancanje medijske podobe.
Bratuškova za uredništvo Mladine nikoli več ne bo mešanica matere Tereze, Marie Curie in Sheene, kraljice džungle. Tako to gre.
POP TV: Perovič poskrbi, da se Alenka sama sebi carska zdi!
POP TV te dni izjemno zaskrbljeno poroča o slovenski sramoti, ki se je pripetila na zaslišanju Bratuškove v Bruslju. Novinarje tako silno skrbi grozljivost situacije, da se je Denisu Oštirju, prvemu analitiku te medijske hiše, na Twitterju zapisalo, da je Bratuškova v resnici iz Slovaške. Oštir je tudi sicer velik humorist, ko je potrebno analizirati podatke, ampak kako iskrena je zaskrbljenost te televizije za ugled Slovenije v neoliberalni EU (ki nad nas, tega na POP TV nikoli ne pozabijo povedati, pošilja grožnje s trojko in varčevanjem) pa govori tale insert iz prispevka, ki je nastal, ko je Bratuškova, tedaj še velik up slovenskih medijev, sestavljala vlado:
Novinarka: “Po mnenju večine je imela izvrsten nastop v parlamentu, pokazala je voljo po nedelitvah in poudarila solidarnost.”
Preverjeno: Bo Slovenija dobila predsednico vlade? 12. marec 2013.
Leta 2013 je bila Bratuškova, po mnenju POP TV, odlična oratorka, faking Cicero iz Kranja. Danes jo isti POP TV, ki nas je svoj čas prepričeval, da imamo opravka z retoričnim genijem, pošilja na Slovaško. Klap, klap, klap za Oštirja. In čeprav nam jo je nekoč POP TV slikal kot naravni fenomen, so bili po besedah Esther de Lange (če ne veste, kdo je to, kličite na POP TV) udeleženci zaslišanja Bratuškove zaskrbljeni, “ker nikakor niso slišali več kot standardne in splošne odgovore”. Kaj hočemo, punca je verjela poptevejevcem. Če oni pravijo, da je Cicero iz Kranja, že mora držati. Eeeeee … greška. In kaj zdaj? Naj potevejevcem verjamemo, da je bila leto in pol nazaj Cicero, danes pa se z orangutansko logiko in stavčno sintakso seli na Slovaško?
DNEVNIK: Petan, Petan, brez tebe je na Dnevniku izgubljen dan
Za finale seveda ostane Dnevnik. Tam so imeli svoj čas Bratuškovo res radi, radi, radi. Poglejmo si, kako je o njenem karakterju poročal Blaž Petkovič, vrhunski raziskovalni novinar Dnevnika:
Nekaj minut pred 22. uro, ko je postalo jasno, da bo imela v državnem zboru večino, ji je verjetno odleglo. Vendar ne za dolgo. Medtem ko sta jo po novem že varovala varnostnika, je na koncu ozkega hodnika prostorov Pozitivne Slovenije vidno nervozna oblačila svoj zimski plašč. “Robert, saj boš šel z mano v državni zbor!?” je zaklicala proti podpredsedniku največje parlamentarne stranke, ki se je na drugem koncu hodnika pogovarjal s strankarskimi poslanci in novinarji, ki so jih zanimala imena kandidatov za ministre. “Otroka si že dala spat. Tako da si lahko brez skrbi,” ji je v sproščenem tonu odvrnil Golob.” … “Je zelo ambiciozna ženska. Značajsko je kot naročena za to, kar počne.”
Alenka Bratušek, Blaž Petkovič. 21. marec 2013.
Fino, a ne? Ste začutili toplino Alenkinega karakterja, ki ga slika Petkovič? Ste začutili, kako timska predsednica vlade je bila? Kako veliko da na svoje kolege? Kako izven karakterja je to, da mora imeti varnostnike, pa vendar se žrtvuje za domovino? Kako je Robert Golob njena skodelica kave in kako subtilno je njen plašč izstopil iz samega Gogoljevega romana? Ali nam ne priča raziskovalni novinar in psihoanalitik Petkovič, da je taka oseba, kot je Alenka, eno samo oličenje dobrote? Aragorn slovenske politike, ki si nadane mitril in vpreže svojo druščino Petana (ops, pomota – prstana), da reši Slovenijo? Ali nam ni sam petanovec Petkovič povedal, jasno in glasno, da je kot naročena za to, kar počne? Poklicana? Dana od samega Petana? Ampak, ali vam niso na tem istem Dnevniku te dni povedali, da je Bratuškova največja groteska slovenske politike?
Nanizanih je samo nekaj primerov, če imate voljo (in jeklen želodec), prelistajte arhive slovenskih medijev na temo Alenke Bratušek in razgalila se vam bo vsa ogabnost slovenskega medijskega prostora. Videli boste, kako so tisti, ki so požar zanetili, zdaj prišli z bencinom gasiti ogenj.
Ko se Goebbels prikloni slovenskim medijem
Vam je zdaj jasno, kako ogabno so medijsko pakirali, gradili in glancali podobo Alenke Bratušek, ko jim je ta zagotavljala rente? Vam je sedaj nedvoumno jasno, kakšna je moč medijskega inženiringa, če lahko iz tretjerazredne uradnice oblikuje lik zgodovinske osebnosti? Vam je jasno, kakšen je razkorak med slovenskimi miti in s slovenskimi mediji neokuženo realnostjo, ki je te dni eksplodirala v tujini?
Najpomembnejši nauk zgodbe o evrokomisarstvu Bratuškove je ta, da ne zaupajte slovenskim medijem (še bolje, ignorirajte jih). Kreirajo paralelno realnost, gradijo mite in vztrajno dekonstruirajo slovensko družbo. Ravno zato je mogoče, da je bila Bratuškova še pred pol leta narodna herojka, ki se bori s potresi, se samoomejuje in žrtvuje in da je Erjavec še vedno prezentiran ne kot klovn (kar je), ampak kot zunanji minister.
Da ne bo pomote, danes se medijsko pakira, gradi in glanca podobe drugih in samo zato je Bratuškova v nemilosti tistih, ki so jo svoje dni rinili v “eruptivno – zgodovinsko – protipotresno – samoomejitvene” vloge. Ni bila Bratuškova ta, ki je do točke razkrinkanja manipulirala z naivnimi mediji, ampak so mediji tisti, ki so do točke nastanka novega heroja v imenu interesenih skupin instrumentalizirali Bratuškovo in z njo manipulirali državljane. Te dni so se razkrinkali.
Vir: http://www.portalplus.si/453/kako-so-nekoc-slovenski-mediji-pisali-o-alenki-bratusek/
