Kočevska arhitektka Mateja Dekleva te dni obiskuje župane od Ljubljane do Kolpe in jim predstavlja konkretne rešitve za leseno urbano opremo. Kraji, kjer sta gozd in les na vsakem koraku – Kočevska je v okoli 90 odstotkih pod gozdom – bi morali tudi z opremo kazati, da smo na ta material ponosni. Zato je v okviru Festivala lesa, ki bo letos na Kočevskem potekal že tretjič zapored, vodila delavnice, v katerih so sodelovale Sara Hočevar, Hana Geder, Tanja Štajdohar, Tajda in Laura Češarek ter Kaja Krebel. Skupaj so našle rešitve za leseno opremo: za napise na različnih stavbah, smetnjake, stojala za kolesa, panoje, ekološke otoke …
Leseni napisi že obstajajo
Nekaj teh idej je že uresničenih, saj so v zadnjem letu in pol v Kočevju postavili štiri lesene napise na šolah in na dveh zasebnih trgovinah. Ob pokopališču v Dolgi vasi bodo te dni uredili leseni ekološki otok, v Ribnici pa bodo namestili deset lesenih smetnjakov z značilnim ribniškim simbolom – ribo. Naredili so jih ali jih bodo v delavnici Srednje šole Kočevje, saj je smisel teh prizadevanj, da bi lesu ne samo vrnili veljavo, temveč bi ljudem tudi zagotovili možnost, da od lesa živijo.
Cene lesene mestne opreme v primerjavi s podobnimi izdelki iz drugih materialov niso pretirane ali so celo nižje. Velika črka iz impregniranega lesa skupaj z montažo stane 90 evrov, ekološki otok je vreden 850 evrov, leseni smetnjak 120 evrov. »Če bomo v naše okolje, v to zunanjo podobo krajev, pripeljali več lesa, bomo jasno pokazali naš odnos do tega naravnega materiala,« je prepričana sogovornica, ki pri oblikovanju lesenih izdelkov povezuje tradicijo širšega kočevsko-ribniškega območja in sodobna vedenja o oblikovanju lesa.
Njeno vodilo je, da morajo biti izdelki uporabni, estetsko oblikovani, s sporočilom in identiteto. Temu sledi pri vseh svojih manjših izdelkih. To so podstavki za kozarce, pladnji z različnimi motivi, škatlice, set za sol in poper, komplet za kopalnico, set za zelišča, pručka z različnimi motivi… Cene so različne, od 22 evrov za podstavke za kozarce do 40 evrov za pladnje ali pručko. Kupci so neverjetno dobro sprejeli podstavke za kozarce, ki so narejeni iz različnih vrst lesa in v obliki – kot se za Kočevsko spodobi – značilnih medvedkov. »Do zdaj sem verjetno prodala kakšnih 1000, 1500 kompletov,« pravi sogovornica.
Spoštovanje lesa je del naše tradicije
Njen oče je bil mizar in verjetno je spoštljiv odnos do tega naravnega materiala razvila že kot otrok. Druga njena lastnost pa je praktičnost, saj je kot arhitektka zagovornica lepega, a praktičnega. »Vrhunski dizajn je zanimiv, vendar ideja zaživi šele takrat, ko se izdelek na trgu prodaja,« pravi Mateja Dekleva.
Poklicno kariero je začela v nekdanjem paradnem konji Kočevske, podjetju Lesna industrija Kočevje – Lik, v času, ko je bilo v njem zaposlenih 900 ljudi. Takrat so kar trije arhitekti razvijali nove izdelke. Leta 1989 je na Salonu Beograd prejela najvišjo nagrado, zlati ključ, za otroško sobo Lan. Leto dni zatem pa nagrado Društva oblikovalcev Slovenije za jedilnico Izza in leta 1991 za stol Anže. Pozneje je s podjetjem Lesing razvila šolsko garnituro Juventa. To pohištvo po več kot dvajsetih letih še vedno izdelujejo, ker je ne samo lepo, temveč tudi praktično in trpežno. Svojo strokovnost pa je dokazovala tudi z opremo knjižnic, ko je – to je bil eden večjih projektov – oblikovala knjižnico na ljubljanski pravni fakulteti.
Največji izziv – stol
Toda njena največja ljubezen so stoli, ki so v pohištveni opremi eden najbolj zahtevnih izdelkov. »Stol mora biti uporaben, udoben, konstrukcijsko trden in sprejemljiv za izdelavo tako glede tehnologije kot cene,« razloži Mateja Dekleva, ki je zadovoljna, da se trendi zadnjih treh desetletij vendarle nekoliko spreminjajo.
Do nedavnega pri opremljanju prostorov ni bilo mogoče dobiti dostojnega slovenskega stola in je hiše opremljala z italijanskimi stoli. Sočasno je trgovcem več let neuspešno ponujala naslanjač Mir. »Dobrega stola ni hotel vzeti nihče, ker so trgovci pač prodajali poceni izdelke in to, kar je ostalo od lon poslov. Toda dodatni problem je v tem, da so trgovci s ponudbo vzgajali potrošnike,« opozori Mateja. Tako niso redke neprijetnosti, kakršna je nastala na zadnjem odprtju razstave Čari lesa v Cankarjevem domu, ko so sedeli na plastičnih stolih. »Javne ustanove bi naredile veliko za les, če bi naročile lesene stole,« pravi sogovornica.
Razmere se počasi spreminjajo. To vidi tudi po tem, da so njen zadnji stol Kos, ki je konferenčni in nakladalni, trgovci sprejeli. Ne izgovarjajo se več, da je boljše tuje oziroma da kupci ne bodo posegli po domačem izdelku. »Trgovci se vedno bolj zavedajo pomena domače produkcije in doma narejenih izdelkov,« sklene Mateja Dekleva, ki je zmerna optimistka: »A le zato, ker se je za les smiselno truditi.«
Vir: slovenskenovice.si, Simona Fajfar