Skorajda dvajset let je tega, kar je Viljem Vesel z občine Loški Potok rekel, koliko problemov bi rešili, če bi na Hribu zgradili en velik blok in vanj vselili vseh 2000 prebivalcev. Z malo denarja bi ljudem v občini zagotovili vso potrebno infrastrukturo, sem kimala ciničnemu razmišljanju, saj ne bi bilo potrebno graditi in obnavljati vso osnovno infrastrukturo: kilometrov cest do vseh 17 vasi, da ne omenjamo vodovoda, javne razsvetljave, kanalizacije, stroškov zimske službe…
Loški Potok
[oglas tip=”160×600″ p=”D”]Kdor živi na periferiji, ve, o čem sva takrat govorila. Da se te tu in tam poloti sveta jeza, ko vidiš, da je center sveta v Ljubljani – seveda samo do obvoznice -, potem pa so priznane še neke oblike življenja v večjih slovenskih mestih, kot so Maribor, Koper, tudi Celje in morda še Kranj. Ostala Slovenija pa je nepomemben brisan prostor. Kaj šele, če je območje tako redkoposeljeno in slabo razvito, kot že omenjeni Loški Potok ali Kočevska! Sploh je izguba časa, ukvarjati se s temi lokalizmi! Ta območja niso drugega kot strošek. In če razmišljam malo po Virantovo: vsaka oblika lokalne samouprave, ki ima manj kot 5000 prebivalcev, je strošek. Kaj pa drugega!
A koliko je v resnici vredno poseljeno podeželje? Pa urejena – ni nujno, da je odlična – cesta, ki pelje do kakšne vasi? Javna luč, ki jo postavijo v vasi in stari teti daje občutek, da ni sama? Koliko to stane? Kako ovrednotiti to, da tistih nekaj šolarjev obiskuje šolo v Osilnici in s tem razvijajo občutek pripadnosti tem odročnim krajem? Kako to ovrednotiti?
Pred dvema desetletjema sta bila Hrib in Kočevska Reka precej podobna kraja: dve zaspani podeželski središči. Takrat je Loški Potok postal občina, Kočevska Reka pa ne. Rezultati tega so danes otipljivi: sedaj je primerjava med obema naseljema nemogoča. Na Hribu je videti, da se kraj spreminja, da je v njem življenje, Kočevska Reka pa je zamrznila v času. Nimajo več niti bankomata.
Se da to spraviti v številke? To počasno umiranje?
Zato debate o ukinjanju malih občin niso enostavne. Ob njih ni mogoče uporabiti uravnilovke, kot je npr. število prebivalcev. Še občin kočevsko-ribniškega območja, ki jih poznam nekoliko bolje, ni mogoče strpati v en koš. Nekoč dejavna občina Osilnica, ki je z nekdanjim županom Antonom Kovačem premaknila marsikatero mejo mogočega – spomnimo se samo gradnje ceste preko Strme Rebri -, s sedanjim županom Antunom Volfom ni niti senca nekdanje lokalne skupnosti. Ali pa občina Kostel, kjer so se nekatere stvari spremenile na bolje, vendar ni dobro, da je ta lokalna skupnost podjetje ene družine.
A večina drugih malih občin na tem območju – od Sodražice, Velikih Lašč do že omenjenega Loškega Potoka – več kot dobro opravlja svojo funkcijo, kar je pokazalo tudi lansko revizijsko poročilo Ureditev področja občin. Potrjujejo, da je v malih skupnostih lažje prepoznati potrebe okolja in zagotoviti pogoje, da lahko ljudje v teh krajih v resnici živijo, ne pa le životarijo.
Zato bi bila ukinitev teh občin škodljiva. A to ne pomeni, da si občine ne zaslužijo dobrega pregleda, kako uspešne so v resnici: na podlagi jasnih meril in izračunov, pa tudi ob poznavanju njihovih posebnosti. Ker je to lahko dobra osnova za resen pomenek o tem, kam v prihodnje.
Simona Fajfar, delo.si
