Ribnica – V soboto, 5. novembra 2011 je bil v dvorani Športnega centra Ribnica jubilejni koncert ob 40 letnici več kot uspešnega ustvarjanja ansambla, ki je Sodražico, Ribniško dolino, krošnjarja, Ribn’čana Urbana in ostale ikone dežele suhe robe in lončarstva ponesel preko občinskih in nacionalnih meja.
Mirne duše lahko zapišemo, da je Franc Mihelič za Sodražico, Ribnico in okolico, kot so bili ABBA za Švedsko, Beatli za Veliko Britanijo itd. Preko dva tisoč obiskovalcev je uživalo v več kot dve urnem koncertu presežkov.
Izvrstna avdio in video podpora, snemanje koncerta v sodobni HD tehniki, surround zvoku, je koncertu dala še poseben pečat. V vsakem kotičku dvorane smo lahko sliąali čist zvok, bilo je sozvočje mojstrov glasbe na odru in Jožeta Pirmana za mešalno mizo.
Zamuditi kaj takega, bi bil greh
Obiskovalci so si bili po koncertu enotni: »Zamuditi kaj takega, bi bil greh,« se je slišalo pri izhodu iz dvorane. Navdušeni obiskovalci so prišli iz vse Slovenije, iz Belgije, Avstrije, Italije, kot je povedal vodja in ustanovitev ansambla Franc Mihelič, je bila ta večer v Ribnici ne samo Slovenija, temveč srednja Evropa v malem. Bernardi, Francu in Tadeju Miheliču, Ivanu Hudniku, Milanu Kokalju ter voditeljema večera, Tjaši Hrobat in Juretu Sešku, so se na odru pridružili še Francova hčerka Nataša, Tadejeva izbranka Ylenia Zobec, klarinetisti Bojan Zeme, Mitja Marošek, Grega Vindiš, baritonist Boštjan Merzdovnik, harmonikar Robert Goter, ansambel pa je spremljal godalni orkester Simfonika.
Franc Mihelič velja za enega od treh velikanov slovenske narodno-zabavne glasbe
V dolini tihi – Ansambel Franca Miheliča in Fantje s Praprotna
Franc Mihelič je v svoji karieri napisal več kot 300 skladb, prejel številna priznanja in poleg Slavka Avsenika ter Lojzeta Slaka velja za enega od treh velikanov slovenske narodno-zabavne glasbe. Pokojnemu Lojzetu Slaku so se na koncertu še posebej poklonili. Nihče v dvorani, tudi člani organizacijskega odbora niso vedeli, da se bodo na odru pridružili legendarni Fantje s Praprotna, vokalisti v ansamblu Lojzeta Slaka. Dvorana je onemela, ko so fantje stopili na oder in ko je Franc Mihelič pričel igrati ponarodelo V dolini tihi je publika vstala, pri marsikomu smo opazili solze v očeh, na koncu pa val navdušenja nad potezo večera.
Pri Miheličih je bila glasba vedno doma
Pri Miheličih je bila glasba vedno doma, Francov oče je bil muzikant, ravno tako starejši brat. V rani mladosti doma nad Francovim igranjem harmonike niso bili ravno navdušeni, niso mu pustili igrati. Usoda je hotela, da ga je v sosednji vasi med igro z žogo, ta pripeljala do okna, kjer je v notranjosti zagledal harmoniko. Pred hišo je bil toliko časa, da so ga vprašali, zakaj stoji pred hišo in se ne igra z žogo? Povedal jim je, da je opazil harmoniko. Gospa mu je odvrnila: »Ja, saj ti si Miheličev, gotovo tudi ti znaš igrati na harmoniko,« in tako se je po Francovih spominih vse skupaj začelo.
Harmoniko igra tudi po 10 ur na dan
Danes, po vseh teh letih, igra harmoniko tudi po 10 ur na dan, za ansamblom je nešteto nastopov. Bilo je obdobje, ko so imeli preko 150 nastopov na leto, kar je več kot tri nastope na teden. Idej, pravi izumitelj pet prstnega igranja na ‘frajtonarico’, ne zmanjka in na obzorju je že njihov nov projekt. Za pokušino smo na koncertu slišali Škrnicelj kostanja. Glasbi sta se posvetila tudi Miheličeva otroka, Nataša in Tadej. Oba komponirata glasbo, Tadej se preizkuša tudi kot producent in organizator. Jubilejni koncert je namreč njegovo delo in za odličen prvenec mu lahko ob pomoči prijateljev in Turističnega društva Sodražica, več kot čestitamo. Ansamblu pa še na mnoga leta!
Tekst in foto:
Marko Modrej
VIDEO
V dolini tihi  Video 1  Video 2  Video 3 |
Še prispevek iz Golica TV
Po vseh teh letih se je skupina le nekoliko spremenila. Dejali bi le toliko, da je lahko postala še žlahtnejša. In res je bilo minuli vikend v dvorani v Ribnici žlahtno, mehko in trdno hkrati. Žlahtno zaradi jubileja nastopajočih, mehko zaradi mehke roke ob Miheličevih valčkih in trdo zaradi ritma, ki ga ima ta muzika že častitljivih 40 let.
Franc Mihelič kot harmonikar, mož in oče na odru ter tudi že dedek izza odra mi je zaupal, da se mu roka niti najmanj ne trese. »Povsem zaupam sinu Tadeju in vem, da ko stopimo na oder, ljudje celo danes, po 40 letih, točno vedo, kaj od nas lahko pričakujejo.« Glas se mu je nekoliko zatresel in malce suha usta je vseeno imel, a je to kot izkušen muzikant ter godec zvalil na masko in puder.
Bernarda Mihelič, Franceva žena, ki je ob njem na odru že več kot 40 let, zelo uspešno usklajuje družinsko življenje z glasbenim. »Pravzaprav je zelo preprosto, skuham juho, pospravim za fantoma (na katere je mimogrede izjemno ponosna, op.p.), zlikam noše in že smo na poti. Tako ali tako smo venomer skupaj. Doma, v kombiju ob prevozih na južno Tirolsko ali pač kjerkoli drugje, kjer nastopamo.« Bernarda je še dodala, da je zelo vesela koncerta in da si želi samo še zdravja; vsem v ansamblu bo to edina popotnica za nadaljnje delo.
Milan Kokalj je tisti gospod z globokim glasom in brez čigar si ne moremo predstavljati pesmi Vsi na ples ali Ko ljubezen zagori in še več bi jih lahko našteli. Je pa prav, da povemo, da je prav Milanova kitara tista, ki Francu in njegovemu ansamblu daje trden temelj že skoraj od samega začetka. »Najprej sem nastopal pri drugih ansamblih, ko pa sem na harmoniki zaslišal Franca, mi je srce zaigralo. Naneslo je, da sva lahko enkrat poskusila zaigrati skupaj, in takoj je bilo jasno, da je to to. Franceva harmonika je potrebovala mojo kitaro, moja kitara pa je lahko zadihala le ob njegovi harmoniki. Našla sva se in mislim, da se ne bova, vsaj v glasbi, nikoli več izgubila,« je ob začetku koncerta modroval Milan.
Ivan Hudnik je zadnji pridruženi član Ansambla Franca Miheliča. Še nekaj malega mu manjka in njegova rojstna hiša bo povsem obnovljena; o tem smo med drugim podrobno pisali v reviji Golica. »O, ja! Ko bo hiška obnovljena, bodo tam vsi člani ansambla in pošteno se bomo poveselili. Komaj čakam, da bo temu tako in sedaj, ko se koncert končuje, bomo lahko nekaj časa namenili tudi svojim družinam in hobijem.« Čeprav s cmokom v grlu, ko je prvič nastopil v ansamblu, danes povsem opravičuje svoje mesto in je hvaležen svojemu predhodniku v ansamblu, da je opravil tako veliko delo.
Smo še na koga pozabili? Ja, kje pa je? Kjer se najbolj bliska in kjer se gnete najštevilčnejši cvet lepote. Njegova Ylenia profesionalno in kot prava sopotnica čaka nanj v zaodrju. »To je njegov trenutek, doma mi bo itak vse povedal.« Če je njegov oče duhovni vodja, je Tadej Mihelič tonski vodja. In tudi minuli koncert je »maslo«, ki je nastalo v njegovi – zdaj že značilni – le nekoliko skuštrani glavi. Perfektno ga je zasnoval in perfektno je izzvenel. »Lahko bi prodali še 2000 kart, a kaj, ko je s tem toliko dela in toliko odrekanja. Je pa lepo, ko dvorana diha s tabo in s to muziko. Godalni orkester in vsi ostali nastopajoči so naredili ta večer res neponovljiv. Za 50 let naredimo tri!« se je – gotovo vsaj s kančkom resnice v ozadju – pošalil Tadej in odšel prejemat čestitke.
Velikani so pač velikani in velikani se poklonijo vsakemu velikanu. Eden od vrhuncev večera, povsem nepričakovan, je bil, ko je na odru zazvenela skladba V dolini tihi. Z Miheličevo harmoniko. Slakova je za vedno zaprla svoj meh, a Fantje s Praprotna, ki so se kot gostje presenečenja pridružili Miheličem na odru, želijo nadaljevati od Slaka začrtano pot. Tako je, prav ste prebrali. Slakova pesem bo v vsej svoji pristnosti živela dalje, saj bodo njeno pot še naprej peljali pevci, ki so ob Slaku peli skoraj 50 let. Fantje s Praprotna so stopili na oder, Miheličev trio je naredil uvod in dvorana je vstala … Iz spoštovanja. Iz veselja. Iz nepopisnega veselja ob tem, da glasba druži in ne razdvaja.
