Franc Vidmar iz Ribnice
Pred spomenikom Obtožujem! in na komemoraciji so se poklonili 23-mesečnemu trpljenju žrtev nacizma in fašizma, ko so te morale kakor sužnji graditi ljubeljski predor, pa tudi partizanom in zaveznikom, ki so taborišče osvobodili. Nacistično koncentracijsko taborišče Ljubelj, ki je delovalo med drugo svetovno vojno od leta 1942 do 1945, je bilo podružnica zloglasnega avstrijskega Mauthausna.
Jetniki so morali kakor sužnji graditi cestni predor, dokler jih niso osvobodili partizani in zavezniki. Francoza posnela nov dokumentarni film Kopali so predor za rajh, ki bo v Sloveniji na ogled jeseni.
Tržiški župan Borut Sajovic je na spominski slovesnosti poudaril, da so v tako imenovanem južnem delu taborišča številni Tržičani taboriščnikom, med njimi je bilo največ Francozov, prinašali hrano, pošto in jim pomagali pri pobegih, na severni strani, kot razkriva tudi novi dokumentarni film Anice Clément in Jacquesa Merlauda z naslovom Kopali so predor za rajh, ki temelji na izpovedih še živih francoskih taboriščnikov in si ga bo mogoče predvidoma jeseni podnaslovljenega ogledati na TV Slovenija, pa ni bilo tako. Avstrijci so dolgo celo zanikali obstoj taborišča na svoji stani predora, a razmere se tudi v Avstriji, predvsem po zaslugi neutrudnega Janka Tišlerja, ki je podrobno popisal zgodovino obeh taborišč, spreminjajo. O tem, da je Ljubelj, na katerem je pod budnim očesom stražarjev na šestih stolpih in za tri metre visoko žico garalo 2000 internirancev 13 evropskih narodov, opomin vsemu človeštvu, pa je opozoril tudi slavnostni govornik Janez Stanovnik, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije. Dotaknil se je tudi nedavnega referenduma o arbitražnem sporazumu in opozoril na nesprejemljivo in strahopetno obnašanje poslancev opozicije, ko so ti, ko bi morali 19. aprila razpravljati in glasovati o ratifikaciji arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, raje odšli s seje, v predreferendumski kampanji pa nato pri volivcih agitirali, naj bodo proti arbitražnemu sporazumu. Poslanci niso smeli glasovati drugače, kajti vedeli so, da Evropa misli drugače, je prepričan Stanovnik. Zavzel se je, da bi v Sloveniji dvignili državljansko zavest, poglobili demokracijo, strpnost in sožitje med ljudmi, ter opozoril, da demokracija ni enoumje, ampak je, kot je ugotovil že Tomaš Masaryk, vsakodnevni kompromis. Treba je ne le govoriti, ampak tudi poslušati in drugačna mnenja primerjati s svojimi prepričanji, je še dejal Stanovnik. Med številnimi, predvsem starejšimi obiskovalci slovesnosti iz vse Slovenije je bil v soboto pod Ljubeljem tudi 82-letni Franc Vidmar iz Ribnice, edini še živi Slovenec, ki je delal na južni strani predora, med francosko delegacijo pa 88-letni Roger Hassan iz mesta Périgueux, ki je med vojno delal na avstrijski strani oziroma severnem taborišču, ter Christian Tessier, vnuk interniranca na Ljubelju in organizatorja odpora na slovenski strani taborišča Jeana Grangerja, ki je raziskovalcu Janku Tišlerju, umrlemu pred tremi leti, zelo pomagal pri pisanju knjige De Mauthausen au Ljubelj (Iz Mauthausna na Ljubelj).
Vir: delo.si, Marjana Hanc
