Preglova nagrajenka dr. Tina Trdan Lušin je raziskovala učinkovine, ki se uporabljajo za zdravljenje osteoporoze in raka dojk.
Dr. Tina Trdan Lušin v Lekovem laboratorju Foto: Tomi Lombar
Zakaj zdravili za osteoporozo in raka dojk pri nekaterih pacientkah delujeta pozitivno, pri drugih pa povzročata močne neželene učinke? Dr. Tina Trdan Lušin je temu vprašanju namenila raziskovalno delo in doktorat, Kemijski inštitut pa ji je podelil letošnjo Preglovo nagrado za izjemno doktorsko delo na področju kemije in sorodnih ved.
Enaintridesetletna doktorica farmacije Tina Trdan Lušin je široko zastavljeno raziskovalno delo, ki je trajalo pet let in pol, končala letos spomladi z doktoratom na ljubljanski fakulteti za farmacijo. V nalogi s področja biomedicine je raziskovala učinkovine, ki se uporabljajo za zdravljenje osteoporoze in raka dojk. Proučevala je, kot piše v utemeljitvi Preglove nagrade, farmakogenetske vidike metabolizma in transporta selektivnih modulatorjev estrogenskih receptorjev novejših generacij, in sicer raloksifena in bazedoksifena. Selektivni modulatorji estrogenskih receptorjev so učinkovine, ki preprečujejo izgubo kostne mase in pojav zlomov, zmanjšajo tveganje za nastanek raka dojk in maternice ter olajšajo menopavzne simptome, pri čemer pa naj ne bi povečevale tveganja za nastanek koronarnih srčnih bolezni, možganske kapi in venske tromboze.
V doktorski nalogi ste raziskovali delovanje zdravilnih učinkovin raloksifena in bazedoksifena, ki se uporabljata za zdravljenje osteoporoze. So bili stranski učinki zdravil povod za raziskovalno delo?
V strokovni literaturi je bila objavljena klinična študija, v kateri so pri nekaterih ženskah, ki so se zdravile z raloksifenom, opazili močan pozitiven učinek zdravila, pri drugih pa je bilo precej neželenih učinkov. Prav tako so ugotovili, da so krvne koncentracije učinkovine med pacientkami zelo različne, pri nekaterih so bile višje, pri drugih nižje. Zanimivo je bilo še to, da so pri tistih, ki so imele močne neželene učinke ali pa so med potekom študije celo umrle, ugotovili znatno višje krvne koncentracije v primerjavi s tistimi, ki so imele želene učinke. To je bil tudi glavni vzrok, zakaj smo se lotili preiskovanja te teme. Želeli smo pojasniti vzroke za veliko variabilnost v plazemskih koncentracijah.
Se je več raziskovalcev ukvarjalo z nalogo, ne samo vi?
S tem se je ukvarjala raziskovalna skupina na fakulteti za farmacijo, naš mentor je bil prof. dr. Aleš Mrhar, somentorica pa docentka dr. Barbara Ostanek. Veliko sem sodelovala tudi z doc. dr. Jurijem Trontljem, ki je v okviru svojega doktorata proučeval raloksifen.
Kako je potekalo raziskovanje?
Začela sem z branjem literature, da sem ugotovila status znanja na tem področju, potem sem izvajala različne in vitro oziroma laboratorijske poskuse, v naslednji fazi pa smo se lotili klinične študije oziroma in vivo raziskovanja. Delo v okviru teme doktorske naloge je trajalo pet let in pol, vmes sem bila dvakrat na porodniškem dopustu. Če odštejem ta čas, sem za doktorat porabila tri leta in pol.
Vir: delo.si, Lidija Pavlovčič
