Pogovor s Pavlom Hočevarjem – predsednikom društva Motoristi za motoriste

Ribnica – Motoristična sezona se s hladnejšim in deževnejšim vremenom počasi končuje, a le, ko gre za neposredni stik z asfaltom. Za dobrodelno društvo Motoristi za motoriste (MZM) premora ni, saj denar za poškodovane motoriste in svojce žrtev motorističnih nesreč zbirajo vse leto. Njegov predsednik Pavel Hočevar iz Ribnice dokazuje, da je lik objestnega dirkača na dveh kolesih preživet in da je motorist predvsem uživač s čutom za druge.

Vseslovensko društvo z jedrom v njegovem domačem kraju z ozaveščanjem o pravilni uporabi motorja in zbiranjem prostovoljnih prispevkov pristavlja svoj delček k cestnoprometni varnosti, ki bi bila lahko s slovenskim motorističnim poligonom še večja.

Kdo je motorist?

Definicij je več. Preprosto rečeno: kdor ima motocikel in vozniško dovoljenje. Bolj filozofski odgovor je: kdor je odgovoren do sebe in drugih udeležencev v prometu in uživa v vožnji. Vse prevečkrat govorimo o hitrosti, vendar ta med motoriste ne sodi, tako kot ne alkohol. Vedno pravim: dolgo se boš vozil in užival, če boš pametno vozil.

Je torej lik drznega, brezglavega, objestnega, prometno neotesanega motorističnega divjaka zgolj mit?

Tako kot vsi drugi so tudi motoristi različnih značajev, nekateri so večji ekstremisti. Po vseh analizah sodeč, adrenalin po žilah najbolj utripa mladim, zato jih je treba še posebej opozarjati, naj vozijo po predpisih in si pridobijo izkušnje. Na splošno nasprotujem stereotipu, da smo motoristi divjaki. Redki so, ki radi pritisnejo na plin, večinoma pa se vozimo za užitek, se srečujemo, opazujemo okolico – in ta kultura je čedalje bolj razširjena. V MZM se ukvarjamo s preventivo in dobrodelnostjo, s tem razbijamo prej omenjeni stereotip. Imamo zelo obiskano spletno stran, kar samo potrjuje pravilni namen in usmerjenost društva.

Ste edino dobrodelno motoristično društvo. Kako je nastalo in kako deluje?

V Ribnici smo leta 1998 ustanovili Motoklub (MK) Ribničan in v sodelovanju s patrom Nikom z Nove Štifte začeli vsakoletni žegen motoristov v romarski cerkvi nad Sodražico. Niko je res pravi »bajker« z dolgo brado in malo močnejše postave, kakor se za nas spodobi. (smeh) S klubom smo se predstavili na sejmu suhe robe in lončarstva, ki je v Ribnici vsako prvo nedeljo v septembru, sodelovati smo začeli na zborih drugih motoklubov, bili smo na proslavah in vsepovsod so nas dobro sprejeli. Že takrat smo vsa sredstva darovali v dobrodelne namene, bodisi za letovanje otrok s posebnimi potrebami bodisi za nakup igral v vrtcih. Leta 2005 je MK Ribničan žal ugasnil, a člani, s patrom Nikom vred, smo čutili, da moramo zgodbo nadaljevati. Niko, kot vedno poln odličnih idej, je predlagal ustanovitev dobrodelnega motorističnega društva, ki bi pomagalo ponesrečenim in svojcem pokojnih motoristov, in tako smo leta 2006 registrirali društvo MZM. Ohranili smo blagoslov, na katerem se vsako leto zbere več tisoč motoristov. V zadnjih letih smo svoje delovanje nadgradili s preventivnimi akcijami: organiziramo treninge varne vožnje in predavanja, da bi motoriste, zlasti mlade, ozaveščali, kako se lahko dobro zabavajo tudi brez hitrosti. Dodali smo reintegracijo motorističnih invalidov, v okviru katere smo lani organizirali potovanje v italijanski Assisi. Tamkajšnji frančiškani so praznovali 80 let, zato smo se z 80 motocikli odpravili na petdnevno potovanje, med 140-člansko odpravo sta bila tudi invalida s štirikolesnikoma. Bilo je nepozabno. Letos smo storili podobno: junija nas je 106 s 60 motorji, od tega šest invalidov, odšlo na tridnevno potovanje po avstrijskem Koroškem, v zibelko slovenstva, gostili so nas motoristi iz Žitare vasi.

Tudi invalidi lahko vozijo motorje?

Da, in sicer prirejene štirikolesnike. Dobro se počutijo med našimi člani. Eden od njih je nedavno za radijsko oddajo dejal, da je zanje to pravo okolje, saj delujemo brez komercialnega pritiska. Navdušeni so nad MZM, nekateri izmed njih so naši sodelavci.

Neverjetno, da imajo še vedno željo voziti motor, čeprav so prav zaradi njega postali invalidi.

Tudi sam sem razmišljal podobno, pa so mi priznali, da neverjetna želja po vožnji z motorjem nikoli ne mine. Oklep avtomobila jih ne navdušuje. Morda je druženje z nami res koristnejše, saj so tako še vedno v stiku s svojo ljubeznijo. In vsi skupaj z druženjem pridobimo, saj dejansko invalidi dostikrat bolj pomagajo nam kot mi njim. Ko vidim njihovo gorečnost, voljo, da so kljub prikrajšanosti polni življenja, še sam dobim zanos. To je treba doživeti, težko je opisati z besedami. Ni denarja, ki bi poplačal to zadovoljstvo.

MZM namenja denar tudi mednarodno: za presaditev ledvic v Srbiji, prizadetim v haitijskem potresu. Kako izbirate prejemnike?

Začetki so bili seveda skromnejši, a kar smo zbrali, smo podarili. Kolega je nekoč bival na Haitiju, zato je ob letošnjem potresu predlagal, da del denarja namenimo za popotresno obnovo na tem območju, in smo se tako odločili. Spet drug član, neformalni društveni fotograf, je omenil beograjskega kolega, ki potrebuje denar za presaditev ledvic. Zakaj pa ne bi prispevali, smo si rekli, saj vendar pomagamo motoristom ne glede na narodnost ali člansko pripadnost. Ko je srbski kolega zbral dovolj denarja, je odšel na operacijo ledvic v Rusijo. Ko smo bili lani v Assisiju, smo tisoč evrov namenili prizadetim v potresu. Skratka, poskušamo pomagati vsepovsod in smo eno redkih društev, ki vse svoje prihodke in odhodke transparentno objavlja na svoji spletni strani.

Od kod denar?

S članarinami, prostovoljnimi prispevki, donacijami na naših prireditvah, glavni vir je romanje k Novi Štifti. Imamo pa še dva vira. Prvi so naše stare, neuporabne čelade, ki jih predelamo v hranilnike. Odnesemo jih na vsa motosrečanja in poprosimo organizatorja prireditve za navzočnost. Prav neverjetno je, da so vsi klubi pripravljeni pomagati, čeprav na isti prireditvi zbirajo denar tudi zase. Letos smo imeli tako že krepko čez tisoč evrov nabirk. Drugi vir je oziroma bo nedavno pridobljeni status društva za delovanje v javnem interesu, ki nam ga je ministrstvo za promet izdalo na podlagi triletnega delovanja, zlasti zaradi preventivnih akcij. To pomeni, da nam lahko vsakdo nameni pol odstotka dohodnine.

Na koga računate?

Na vse, saj so naši darovalci tako motoristi kot nemotoristi. To je najbolj očitno na tradicionalnem žegnanju, kjer darujejo prav vsi. Gospod iz Kočevja, ki dela na sodišču in sploh ni motorist, nam redno daruje in vsakič čestita, da se zavedamo, kdo smo in kaj počnemo. Naše delo se mu zdi enkratno. Marsikdo seveda meni, da se najprej z motorji bahamo in izzivamo nesreče, potem pa jokamo, ko gre kaj narobe, a tudi tak pogled smo z našim društvom razbili. Opažam, da se naše ideje širijo po vsej Sloveniji. Sodelavce imamo na različnih koncih države, bolje bi bili lahko pokriti Štajerska in Koroška, a načeloma smo navzoči povsod. Ne nabiramo članov, ampak želimo delovati vseslovensko. Sicer pa smo tudi vključeni v Zvezo motoklubov Slovenije, čeprav smo imeli na začetku nekaj težav, saj preprosto niso razumeli, da imamo isto poslanstvo. A smo se pogodili in predsednik zveze je denimo član našega nadzornega odbora.

Sami motor vozite 12 let. Nikov blagoslov za vas še velja?

Še. V vseh teh letih nisem imel nobene posebne nesreče ali smole. Pri svojih 50 letih sem že pri pameti, a nikoli ne veš, kako se bodo v prometu vedli drugi. Pogosto slišim očitek: blagoslovili ste ga, pa je imel kljub temu nesrečo. To je pač Murphyjev zakon. Na slovenskih cestah je v sezoni 25 tisoč motoristov in tudi mene je včasih kot voznika avtomobila, ko mimo mene švigne kakšen športni motor, strah in se zdrznem, priznam. Takrat si želim samo, da bo srečno prispel na cilj, in upam, da k temu pripomoremo tudi v našem društvu.

Vir: delo.si (Iva Gruden, besedilo in fotografiji)