Ribnica – V torek, 14. 2. 2017, je bila v Miklovi hiši v Ribnici predstavitev novih knjig Janeza Mateta z naslovoma Moje srečanje s sindromom Guillain-Barrein Obrazi sindroma GuillainBarre. Prišlo je več kot 70 obiskovalcev in prav vsak izmed njih je odšel bogatejši za nekaj informacij, spoznanj in humorja.
Prav tako so obiskovalci lahko uživali v čudovitem nastopu Patricije Kos in Kristine Pečnik z Glasbene šole Ribnica. Predstavitev je vodil direktor Knjižnice Miklova hiša Marko Zupanc, ki se je z avtorjem pogovarjal o vsebinah obeh knjig in razlogih za pisanje. Prijetno druženje se je nadaljevalo tudi po predstavitvi. Večina udeležencev večera si je bilaenotna, da je bila predstavitev izpeljana zelo dobro in je omogočila vpogled v Janezova razmišljanja o njegovem soočanju z usodo.
Knjigo lahko kupite ali pa si jo izposodite v Knjižnici Miklova hiša. Življenje nam kaže mnogo obrazov, od lepih trenutkov z najdražjimi, novih odkritij in spoznanj, pomladno toplih sončnih dni in zimsko mrzlih noči, trenutkov moči, ko zremo na rezultate svojega dela, do trenutkov nemoči, ko zremo v kruto usodo naše minljivosti. Janez Mate nam je preko svoje bolezni in spopadanja z njo govoril o moči naših misli in naše volje do življenja. Moč, ki je v vsakem izmed nas in jo lahko odkrijemo, kadar se zazremo vase. Na lep sončen poletni dan, ko uživamo nekje na plaži, v baru ali kakšnem drugem letovišču, polni zanosa in idej, ko se predajamo ugodju in uživanju, takrat imamo vse. Naši obrazi so veseli in nasmejani. Niti za trenutek ne pomislimo, kako ranljivi smo takrat, šibki pravzaprav in nemočni. Takrat ne potrebujemo nobene vrline, nobene vrednote, nobenega znanja, pravzaprav ničesar, kar bi nas izpopolnjevalo. Takratnimamo priložnosti, da postanemo boljši. Svoje kreposti odkrivamo šele takrat, ko nam življenje pokaže svoj kruti in temni obraz, ko ne gre vse tako, kot smo si zamislili. Šele takrat se, soočeni s kruto realnostjo našega obstoja, soočamo s svojo nemočjo, z vsem, kar premoremo. Ali po domače: kakor pač vemo in znamo. Med vsem tem uživanjem smo namreč popolnoma pozabili, da ima vsak kovanec dve plati. Prav tako pa ima tudi življenje vsaj dva obraza. Hitro smo pozabili tudi na vse svoje kreposti, ki jih med vsem tem veseljačenjem niti nismo potrebovali, dokler nas življenje spet ne spomni, da jih še kako potrebujemo. Kako hitro človek pozabi na sonce pod oblaki, na zimo poleti, ali na jesen spomladi, da za dežjem posije sonce in za življenjem pride … Pozabljamo, da smo kljub vsemu razvoju, odkritjem in tehniki še vedno le del narave. Človek je včasih premislil, kaj bo spomladi sadil, da bo poleti žel in pozimi jedel, da preživi. Mi pa prepogosto že spomladi živimo poletje, kot da zime nikoli ne bo. Janez nam je preko opisa svoje krute in redke bolezni in preko soočanja z njo pokazal ravno to. Ne samo, kako se pripraviti na zimo, predstavil nam je, kako lahko tudi v najtemnejših trenutkih naših življenj odkrivamo brezmejne lepote v nas samih. Spomnil nas je, da žarek upanja v nas lahko razsvetli še tako temno noč. Preko različnih tehnik dihanja, meditacije, mišljenja, razmišljanj, dialogov, obrazov bolezni in krute realnosti nam je prikazal, kako se lahko soočamo z neizprosnimi trenutki naših življenj, ki so že tu ali pa še prihajajo. Predstavil nam je, kaj mu je pomagalo pri soočanju z njimi in kako jih je sam premagoval, s tem pa odprl razpravo, ki si je nihče ne želi, a jo vsi potrebujemo. Vse, karkoli že je pred nami, bomo lažje premagali, če vemo, kako se s tem soočati in če imamo nekoga s katerim si delimo tudi to. Pravijo, da ima bog namen za našo bolečino, razlog za naše bitke in darilo za našo vztrajnost. Zato je je bilo sporočilo srečanja »nikoli ne obupajte« lahko marsikomu navdih, spodbuda, predvsem pa pogled proti obzorju, kjer je noč najbolj črna in hladna ravno pred sončnim vzhodom.
Vir: Rešeto, februar 2017 stran 14, Avtor: Vasilij Mate
