Ribnica – Prejšnjo soboto (22. novembra 2014) so v ribniškem TVD Partizan vitrce spomnile na dan, ko je 21. novembra, leta 1974, na OŠ dr. Franceta Prešerna Ribnica, iz mladinskega zbora vzniknil nonet, katerega moč ne jenja.
Nonet vitra, koncet ob 40-letnici delovanja
»Zvestoba in vztrajnost, to jih dela tako zelo pripadne, da so nekatere pevke tu prav vsa štiri desetletja, tako kot umetniška vodja Bernarda Kogovšek. Želeli bi si, da prejmejo še kako priznanje, a letos je šla mimo prilika za kako občinsko, čeprav so ob 10-obletnici že dobile Urbanovo nagrado. JSKD Ribnica je tudi že podelil vse adute, ostanejo le še priznanja na državni ravni, za katere se poteguje cela Slovenija, je dejala vodja JSKD OI Ribnica Alenka Pahulje in dodala:
»A so vitrce posebnost v tem prostoru, ker za ženske sestave nikakor ni značilno, da obstajajo toliko časa, saj se ženske podvržejo materinstvu in družini, in bi pevkam Vitre zlahka zmanjkalo volje za dodatne napore. Nekaj pevk se je dejansko zamenjalo, a njihova imena še pomnimo. Na primer Mirjam Klemenc, zdaj Trček, ki je povezovala sobotno prireditev v TVD Partizan, in Marjano Benčina, sopranistko, ki je nekdaj tako izstopala s svojim čistim in bogatim glasom. Povedali sta, da Vitra ni le pevska skupina; v njej sta se razvijali kot osebnosti in Bernarda Kogovšek jima pomeni prijateljico, vodiljo in zaupnico. Ženske so rasle z Vitro in zato se ne čuditi, da so zmogle toliko jubilejev. 470 nastopov. Za obisk so jim ostali le še trije kraji na črke abecede Č, E in F. Vsepovsod drugje so že bile. Izdale so štiri zvočne zapise, najnovejšo zgoščenko z naslovom Ptice, pojte z mano smo lahko prejeli v roke prav na njihov praznični dan. Vse pesmi so delo Slavka in Vilka Avsenika, in zadnja leta jih Vitra redno vključuje v svoj program. Skladbe pa tako dodajajo programu večjo igrivost in so za nekatere poslušalce tudi bolj poslušljive. Tehnično natančno izveden program in moder izbor pesmi namreč ne prepriča tistih, ki jim to ni najpomembnejše, z novim CD pa Vitrice širijo svojo poslušljivost. So tudi taki, ki ne morejo brez hudomušnih Gosk, kot na primer mož ene izmed pevk, Vojko Štanfelj, ki je na koncu osvojil poslušalce s svojim šaljivim avtorskim prispevkom o Vitri in vsaki članici posebej. Zahvalna vrsta je bila dolga. Prihajali so zborovodje drugih zborov in skupin, domači in predstavniki institucij, čestitali jubilantkam in vsi izrazili željo, da Vitra vztraja še mnogo let.
Tradicijo povezanosti in razumevanja gojijo tudi na osebni ravni z družinskimi pikniki in obeleževanjem življenjskih dogodkov.
Vitra je torej življenje, ne suha, upogljiva veja, in prenese marsikakšen upogib. Ne, ne bi se mogla imenovati ožaga, kot se je nekoč pošalil Janez Debeljak, njihov najbolj zvest občudovalec, ki je njihovo petje poslušal z zaprtimi očmi. Polna dvorana je bila dokaz, da je takih ljubiteljev še veliko. Nonetke so se obiskovalcem oddolžile z dobro pripravljenim koncertom. Uvodoma smo se sprehodili skozi filmski in fotoarhiv, nato spoznavali njihov ustaljeni in nato še najnovejši repertoar. Osrednja gosta sta bila slovenski tenorist in posvojeni Ribničan, kot bi lahko rekli Marjanu Trčku, zetu družine Klemenc. Nenehno je povezan z Vitro, zdaj pa se mu je pridružila še hči Manca, ki je kot pianistka spremljala očeta pri samospevih Rada Simonitija, katerega sto let rojstva praznujemo letos.
Včasih se komu zdi, da že preveč ponavljamo obeleževanje obletnic, saj se je, recimo, do Vitrinih 40 let že mnogo tega izreklo ali zapisalo. Včasih se tudi malo pohiti, ker človek nikoli ne ve, kako dolgo bo kaka kulturna skupina zdržala. Ves napor vendarle sloni na prostovoljstvu in ljubiteljstvu, h kateremu člane vodi le njihov osebni zanos. V Vitro nekako nikoli nismo podvomili. Bernarda Kogovšek se zdi neutrudljiva in pevke ji v tem neumorno sledijo. Tako vseprisotne so, da tu in z nami preprosto morajo biti,« je svoje razmišljanje zaključila Alenka Pahulje.
Zdajšnja Vitra: Bernarda Kogovšek (ustanoviteljica in umetniška vodja), Martina Zbašnik Senegačnik in Mojca Šipka Levstek so vitrce od vsega začetka, torej 40 let. Eda Štanfelj je med njimi leto manj, torej 39, Viktorija Petrovič 33, Ksenija Abramović Grom 24, Metka Lesar 23, Renata Lesar Hržič 19, Mateja Kožar Bolha 18 in Andreja Oblak 14 let.
Vse so si prislužile za dolgoletno pevsko dejavnost že zlato Gallusovo značko, v okolju pa spoštljivo in cenjeno mesto v kategoriji kulturno zaslužnih.
Vir: radio1.si
