»Oktet je bil vedno dobre volje. Živimo drug za drugega«. To so močne besede, in če si jih res lahko kdo privošči izreči, potem je to Darko Vesel, ki je v Oktetu Gallus od prvega dne in njegov predsednik že dobrih dvajset let. »Brez okteta bi bilo življenje težje,« je tudi prepričan, saj člane, ki že vsa desetletja prihajajo iz širne Slovenije, veže veliko prijateljstvo.
Aktualna zasedba Okteta Gallus, ki jo sestavljajo: umetniški vodja Blanka Čakš, levo od nje Aleš Lampe – bas, desno Robert Kožar – 1. tenor, v drugi vrsti z leve proti desni: Marjan Klun – 1. tenor, Darko Vesel – bariton, Janez Rigler – bariton, Marjan Podgrajšek – 2. tenor, Marjan Tratar – bas, Janez Rozman – 2. tenor. V vsej zgodovini Okteta Gallus so prepevali še: Janez Oblak, Bogdan Podlesnik, Lado Vesel, Tadej Osvald, Mirko Halilović, Jože Zobec – bas; Franc Levstek, Orlando Markič – bariton; Danilo Lušin, Tone Klun, Marjan Trček, Jože Virant, Bogdan Bartol, Igor Žniderič, Alojz Osvald – 2. tenor; France Lušin – 1. tenor. Foto: Matic Rigler
Tako veliko, da se povečini slišijo vsak dan, da si kaj malega povedo o vsakdanjih stvareh ali da se pomenijo, kje bodo vaje in kako bodo potekale. To, da so člani od vsepovsod, seveda pomeni malo več prilagajanja, in tako se za vaje dobivajo na Lavrici, pa v Ribnici in Nemški vasi in še kje. Korona jih je upočasnila le v intenzivnosti priprav (kar pet pevcev jo je tudi prebolelo), a dva velika projekta samo čakata na uresničitev. Prvi je obeleževanje petinštiridesetletnice delovanja okteta, drugi pa je izvedba Srečanja oktetov Dolenjske in Posavja – oboje je bilo načrtovano že lani. V času, v katerem se mnogim zdi, da ni nič več trdnega in oprijemljivega, je dejstvo, da nekdo vztraja že skoraj pol stoletja, skorajda že presenetljivo. Dva sta takšna v oktetu – poleg Sodražana Darka Vesela še Marjan Podgrajšek iz Štajerske. »Pomembno je, da imamo cilj, in to je kakovostno petje. Odlikujejo nas lep zvok in podobne barve glasov. Seveda pa moraš rad peti v oktetu; veže nas prijateljstvo in eden brez drugega skorajda ne moremo,« vedno zna povedati Vesel.
Prav zato je težje sprejeti, ko nekdo odide v večnost, sploh če se to zgodi nenadoma, kot je bila smrt Marjana Trčka, enega izmed njihovih umetniških vodij. S Trčkom se je dejansko tudi začelo bolj resno delo Okteta Gallus, ki se je prav v Gallusovem letu 1991 poimenoval po tem skladatelju, ki ga Ribničani jemljemo za svojega rojaka. Sedež so takrat iz Sodražice, kjer so 4. junija 1975 imeli svoj prvi javni nastop kot Oktet Donit, premaknili v Ribnico. Odtlej se je v poprečju nizalo petindvajset koncertnih nastopov letno, z leti pa so prihajale tudi nagrade: Urbanova nagrada Občine Ribnica, Zlata plaketa Občine Sodražica, Zlati žig Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in številne dobre uvrstitve na vokalnih tekmovanjih.
Več kot 1200 nastopov so opravili po Sloveniji, bivši Jugoslaviji, Avstriji, Nemčiji, Italiji in na Madžarskem. Čez lužo se niso odpravili, a razlog je bolj v tem, da niso mogli za dlje časa zapustiti družin in svojih služb itd. Zanimanje za oktet je vedno obstajalo, saj jih v Sloveniji ni več veliko, sploh pa ne s tako žametnim glasom. Večina koncertnih odrov je bila tako njihovih, med drugim so trikrat peli v Cankarjevem domu na Naših dosežkih, prav tako so se trikrat predstavili v Narodni galeriji, petkrat v Posavskem muzeju itd. Najbrž je prišel tudi čas pomladitve, čeprav bodo sledili temu, da ohranijo značilno barvo. Največkrat smo si menjavo pevcev zapomnili s prihodi in odhodi basov – tako mnogi še zdaj ne morejo pozabiti Mirka Halilovića in njegovih Sedem razbojnikov, Tadeja Osvalda, ki je pot nadaljeval kot profesionalni pevec, ter Jožeta Zobca, ki je pel kratek čas, a pustil izjemen vtis. Moški okteti so imeli pri poslušalstvu vedno višjo ceno kot ženski, in to zato, ker močneje zadonijo in drugače zazvenijo.
Z letom 2018 je v oktet prišla najvidnejša sprememba – ženska. Kako nenavadno je bilo po vseh teh letih z njimi na odru videti mlado dolgolaso dekle, Blanko Čakš, ki se odlično znajde v mnogih vlogah: kot umetniški vodja, moderatorka, sopranistka, dirigentka. Z njo je oktet stopil na občutno drugačno pot, saj ima mlada profesorica modernejši pristop, ki ga tudi sama izkazuje v mednarodni vokalni zasedbi Ingenium Ensemble. Tam poje kot sopranistka, o tem, za kako kakovostno skupino gre, pa priča podatek, da so leta 2015 prejeli Zlati znak državnega sklada za kulturo – JSKD. Seveda pa je bil tudi koncert okteta v domačem kraju Blanke Čakš, v Šmarju pri Jelšah, nadvse in polno obiskan. Kot so bili odlično obiskani tudi koncerti, kjer je oktet predstavljal svojo tretjo zgoščenko Knezu miru, posvečeno obeleževanju konca prve svetovne vojne. Prav ta zgoščenka je bil tudi za člane precejšen izziv, saj so se morali pesmi naučiti v dveh mesecih, presenetljiv pa je bil zanje tudi izbor. »A vsak vodja doprinese nekaj novega k oktetu, in to je še kako prav,« meni tudi Darko Vesel. V petinštiridesetih letih se je sicer v Oktetu Gallus zvrstilo šest umetniških vodij; prvi je bil Tone Lovrenčič, nato so sledili Marjan Trček, Alojz Osvald, Tadej Osvald, maestro Milivoj Šurbek in sedanja Blanka Čakš. Izdali so tri zgoščenke, poleg omenjene Knezu miru še izbor pesmi Pavla Kernjaka z naslovom Tja gor bi rad in prva, ki je izšla ob trideseti obletnici Okteta Gallus. Morda se jim bo posrečila še četrta, ki bi jo posneli kar na jubilejnem koncertu, ki je načrtovan za letošnjo jesen.
Vir: Rešeto, januar 2021, Alenka Pahulje
