Ribnica – V Ribniški dolini si hkrati s skrbjo za ohranjanje večstoletne tradicije suhorobarstva in lončarstva prizadevajo tudi za njuno posodobitev.
Medtem ko so Ribničani s suho robo na hrbtu včasih hodili od hiše do hiše, je danes izdelke »po vsem svetu znanega Ribničana Urbana« mogoče kupiti tudi prek spleta in mobilnih telefonov. Krošnjarje so zamenjali zdomarji, ki se prevažajo s kombiji in prodajajo suho robo od vsepovsod. Preproste izdelke za domačo rabo so Ribničani začeli prodajati, ko je avstrijski cesar Friderik III. leta 1492 prebivalcem Kočevskega in Ribniške doline razglasil patent, ki je omogočal prosto trgovanje. Dovoljenje je izdal z namenom, da bi revnejšemu prebivalstvu omogočil dodaten vir zaslužka.
Rokodelski center. Medtem ko so Ribničani s suho robo na hrbtu včasih hodili od hiše do hiše, je danes izdelke poleg trgovine mogoče kupiti prek spleta in mobilnih telefonov.
Suhorobarstvo in lončarstvo
Čeprav imata suhorobarstvo in lončarstvo v Ribniški dolini večstoletno tradicijo, se je zaradi napredka v proizvodnji gospodinjskih in gospodarskih pripomočkov že na začetku 20. stoletja njun obseg začel zmanjševati. Po napeljavi elektrike po domovih je ročno obdelovanje lesa v glavnem zamenjalo strojno. Tako se je skorajda izgubilo znanje ročnih tehnik pri večini panog razen tistih, kjer strojno obdelovanje lesa ni mogoče: pri izdelovanju viter in pletarstvu, podnarstvu in obodarstvu. Te panoge so tudi najbolj izpostavljene popolnemu izumrtju. Prenašanje znanja izdelovanja suhe robe je vedno šlo iz roda v rod, saj so pri proizvodnji sodelovali vsi člani družine, od otrok do starih staršev.
V Rokodelskem centru Ribnica se je postopno razvilo izobraževanje iz suhorobarstva in lončarstva, ki poteka v obliki različnih tečajev, delavnic in šol. Na koncu izobraževanja udeleženci lahko opravljajo izpit za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije.
Ko so pred štirimi leti odprli Rokodelski center Ribnica, se je postopno razvilo neformalno izobraževanje iz suhorobarstva in lončarstva, ki poteka v obliki različnih tečajev, delavnic in šol. Prav lončarska in pletarska šola sta začetek kontinuiranega izobraževanja, ki poteka v sklopu projekta LEADER. Na koncu izobraževanja udeleženci lahko opravljajo izpit za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije (NPK).
Odziv nad pričakovanji
»Prizadevamo si, da bi ohranili tradicijo rokodelstva in pridobili tudi nove rokodelce. Vpis v lončarsko in pletarsko šolo vsako leto narašča. Sestava udeležencev je starostno mešana, od študentov do upokojencev. Letos jih je šolo končalo 56. Po končanem šolanju lahko pridobijo tudi certifikat nacionalne poklicne kvalifikacije (NPK),« razlaga Katja Žagar, strokovna sodelavka Rokodelskega centra Ribnica.
»Odziv v rokodelskem centru je nad pričakovanji. Osnovne šole iz vse Slovenije pri nas izvajajo tehniške dneve. S tem že najmlajšim pokažemo, da so pomembne tudi ročne spretnosti. Otroci pletejo košare in izdelujejo piščali iz gline. Letos smo pripravili tečaj iz restavratorstva, na katerega se je prijavilo toliko ljudi, da smo ga morali izvajali v treh skupinah,« dodaja sogovornica.
Za večjo prepoznavnost na trgu je suhorobarsko območje leta 2004 pridobilo geografsko označbo Ribniška suha roba ter s tem zaščitilo rokodelce in njihove izdelke. Rokodelci so še danes dejavni v vseh 11 suhorobarskih panogah, to so obodarstvo, podnarstvo, rešetarstvo, posodarstvo, orodjarstvo, pletarstvo, žličarstvo, ročno mizarstvo, strugarstvo, zobotrebčarstvo in spominkarstvo.
Med tradicijo in sodobnostjo
Na ribniškem območju je še vedno okoli dvesto rokodelcev, ki se ukvarjajo s suhorobarstvom in lončarstvom. V rokodelskem centru skrbijo za to, da se ta znanja prenašajo naprej, nekatere panoge, ki so na robu izumrtja, pa poskušajo obuditi, hkrati pa jih tudi posodabljajo. V ta namen sodelujejo tudi z bienalom industrijskega oblikovanja, ki ga pripravlja ljubljanski Muzej za arhitekturo in oblikovanje. K njim prihajajo oblikovalci, ki z rokodelci preizkušajo nove postopke in izdelke. Udeleženci pletarske šole so tako začeli ustvarjati nove izdelke, kot so pletena stoječa svetilka iz leskovih viter, torbica iz ličja v kombinaciji z blagom, valilnice za ptiče, pleteni krožniki. »Pomembno je, da gremo v korak s časom in poleg tradicionalnih vzporedno razvijamo tudi sodobne pristope,« poudarja Katja Žagar.
Za večjo prepoznavnost na trgu je suhorobarsko območje leta 2004 pridobilo geografsko označbo Ribniška suha roba ter s tem zaščitilo rokodelce in njihove izdelke. Rokodelci so še danes dejavni v vseh enajstih suhorobarskih panogah, to so obodarstvo, podnarstvo, rešetarstvo, posodarstvo, orodjarstvo, pletarstvo, žličarstvo, ročno mizarstvo, strugarstvo, zobotrebčarstvo in spominkarstvo.
»Čeprav so ves čas v ospredju suhorobarji, še vedno obstajajo tradicionalne družine, ki se ukvarjajo z lončarstvom. Imajo pristne delavnice, v katerih dela vsa družina,« razlaga Žagarjeva.
Lončarstvo je živo predvsem na jugu Ribniške doline – v Dolenji vasi in Prigorici, suhorobarstvo pa v Ribnici, Sodražici in na Kočevskem. Najbolj znan lončarski izdelek je ribniška piščal ali »konjiček, ki v riti piska«. Kar so za suhorobarsko rokodelstvo gozdovi, so za lončarstvo nahajališča gline – obe dejavnosti imata temelj v gradivu.
Ročno izdelani zobotrebci
V Rokodelskem centru Ribnica zobotrebčarka Dušanka Češarek prikazuje izdelavo zobotrebcev – to znanje odhaja v pozabo. Njeno delo je povsem ročno. »Za izdelavo zobotrebcev potrebujem leskovo palico in merico, da odrežem dolžino zobotrebca, to je sedem centimetrov. Lesko je treba najprej narezati na ploščice, potem pa iz njih oblikujem zobotrebce, pri čemer uporabljam posebno tehniko. Zobotrebci so tako brezhibno izdelani, da marsikdo misli, da so narejeni strojno. Sveža palica se laže obdeluje. Da dobiš gladek zobotrebec, mora biti nož oster, zato je treba paziti, da se ne urežeš,« razlaga rokodelka. Izdelovanja zobotrebcev se je lotila, ker jo je razjezilo, da so se bukovi, ki jih je kupila v trgovini, takoj zlomili, in da konice niso bile lepo narejene.
Dušanka Češarek. Pri izdelavi zobotrebcev ni zaslužka. Delam za dušo. Moji zobotrebci so tako brezhibni, da marsikdo misli, da so narejeni strojno.
Zobotrebce posuši ob štedilniku na drva, potem pa jih trdno ovije s sukancem v butarico, da noben ne pade iz nje. To je tudi najbolj zamudno pri celotnem procesu. Izdelke potem zapakira v lično škatlico: pet butaric oziroma sto zobotrebcev. Za njihovo izdelavo porabi pet ur, za posamezen kos pa približno dve minuti. In cena? Deset evrov za škatlico. »Pri tem ni nobenega zaslužka. Delam za dušo, ne zaradi denarja,« pravi Češarkova. Pred kratkim si je uredila osebno dopolnilno delo ter si pridobila certifikat nacionalne poklicne kvalifikacije. Zobotrebce bo zaščitila s patentom.
Zobotrebce so izdelovali že v njeni družini. Spominja se, da je morala zvezati butarice in jih šteti. Tudi sama bi znanje rada prenesla naprej. Priložnost bo dobila jeseni, ko bodo v rokodelskem centru uvedli program delavnic.
Košare iz leskovih viter
Pletar in podnar Jože Belaj iz vasi Sajevec pri Ribnici je eden redkih rokodelcev, ki vse izdeluje ročno. »Preden začnem izdelovati tanek trak lesa, imenovan vitra, leskovo palico olupim. Najboljša je taka, ki je brez grče. Da jo najdeš, se moraš kar precej potruditi. Ko palico olupim, jo na koncu zarežem in vtaknem v babo (leseno stojalo z več luknjami), potem pa začnem pritiskati, da začne odstopati,« prikaže postopek izdelave vitre. Ko odstopi, je trak treba še obdelati, da je lepo gladek.
»Za izdelavo viter in pletenje košare porabim tri dni. Nekateri se čudijo, da košara stane 30 evrov, zdi se jim predraga,« pravi pletar Jože Belaj.
»Kakšna takoj odstopi, kakšna ne, odvisno je od leske. Vitre morajo biti tanke, debelejša je za večjo, tanjša za manjšo košaro. Če grem petkrat okoli ene palice, dobim deset viter. Kakšna palica je bolj prožna, kakšna bolj krhka. Pomembno je dobiti občutek za to, da vitro otreš s palice,« razlaga Belaj. Košare izdeluje že 37 let, vse odkar mu je umrla mama. V vasi so pletle košare in izdelovale »podne« za sita predvsem ženske.
»Za izdelavo viter in pletenje košare porabim tri dni. To je težaško delo. A ko se ga navadiš, kar gre. Še najhitreje se košara splete, priprave pa so bolj dolgotrajne. To so stvari, ki se jih ne da narediti na hitro. Potem se ljudje čudijo, da košara stane 30 evrov. Pravijo, da je predraga. Čeprav se račun ekonomsko ne izide, vseeno vztrajam. Ko nekaj naredim, občutim zadovoljstvo. Delam, da mine čas, pa še na kakšen semenj grem ponudit svoje izdelke: v Ribnico, Sodražico, Škofjo Loko, Radgono, Mengeš, Besnico pri Kranju, Slovenske Konjice.« Njegovi izdelki so naprodaj tudi v rokodelskem centru. V njem bo jeseni vodil delavnice, na katerih pričakuje predvsem starejše udeležence, za mlade pa pravi, da bi prišli, če bi bili zraven računalniki.
Ko plete košaro, prikaže, kako je treba zategovati vitro. Za pletenje mora imeti parno število viter, ker gre ena vrsta v eno, druga v nasprotno smer, da je košara lepša. Iz viter naredi tudi čisto tanke mrežice za sita, ki so za okras, mrežice pa uporabi tudi kot dekoracijo na čestitkah. Pri sebi ima kup orodja. Pri svojem delu uporablja klešče, da z njimi odščipne vitro, nože, kladivo, pa tudi vrtalni stroj, s katerim zvrta luknje za ogrodje košare. Še pred 50 leti so jih vrtali ročno. Košare, ki jih izdela rokodelec Jože Belaj, ljudje kupujejo za darila, jih uporabljajo za žegnanje, nabiranje gob, shranjevanje čebule in krompirja, za vse mogoče.
Pri posodarju v Sajevcu
Do posodarja Franca Jakliča, ki ohranja postopke tradicionalne izdelave lesenih posod, se odpeljemo v bližnjo vas Sajevec. »Posodarstva sem se naučil od očeta, ki je izdeloval čebre, škafe in brente. Ker se ti izdelki niso več uporabljali, sem jih prilagodil sodobni uporabi. Tako zdaj izdelujem šatulje, ki so primerne za shranjevanje najrazličnejših živil, žit, zelišč, čajev, suhega sadja in oreščkov, saj les ohrani njihovo aromo in kakovost. Šatulje so iz smreke, bresta, jelše in hruške, lahko pa so narejene tudi iz kombinacije dveh vrst lesa, ki je najpogosteje pisana, in sicer smreka in brest.«
»Posodarstva sem se naučil od očeta, ki je izdeloval čebre, škafe in brente. Ker se ti izdelki niso več uporabljali, sem jih prilagodil sodobni uporabi,« pojasni posodar Franc Jaklič.
Potem so tu škafci, tradicionalno obdelani s sestavljanjem dog in z značilnim lesenim obročem, ki je včasih brente držal skupaj, danes pa služi kot spomin na preteklost in okras. Golida za savno, ki se je uporabljala za molžo, je še en dober primer sodobne uporabe teh lesenih izdelkov. Izdeluje tudi dežo, slovensko tradicionalno leseno posodo za shranjevanje zaske in prekmurske tünke. Včasih so bile te posode večje, danes pa so jih nekoliko pomanjšali.
»Za Italijane sem izdelal embalažo za tartufe, posode izdelujem tudi iz avstrijskega lesa cemprina ter jih prodajam v Avstrijo in Nemčijo,« se pohvali Jaklič, ki za novo leto veliko izdelkov proda tudi za poslovna darila.
Obisk lončarske družine
V Dolenji vasi, ki je ena izmed najmočnejših lončarskih vasi v Sloveniji, obiščemo družino Bojc, ki ima že 250-letno tradicijo lončarstva. Izdelujejo predvsem uporabno lončeno posodo iz domače naravne gline, ki jo sami izkopljejo in pripravijo za obdelavo. Tudi s prodajo izdelkov se večinoma ukvarjajo sami. Najbolj gredo v prodajo sklede, majolke, potičnice, posode za prebranac in piščali. S suhorobarji se družijo po sejmih, skupnih projektov in izdelkov pa nimajo. Z rokodelskim centrom sodelujejo tako, da tam pripravljajo lončarske delavnice.
»Z ženo in hčerko nadaljujemo 250-letno tradicijo lončarstva pri hiši. Izdelujemo predvsem uporabno posodo,« pravi lončar Janez Bojc.
»Obrt sem podedoval po očetu, z ženo in hčerko pa nadaljujemo to tradicijo. Z lončarstvom ne bomo obogateli, dovolj pa imamo za golo preživetje,« pravi Janez Bojc. Njegova žena Andreja dodaja, da je bilo med prvo in drugo svetovno vojno v vasi več kot 80 lončarjev. Posebnost dolenjevaškega lončarstva je bila tudi v tem, da so imeli skupne peči za žganje gline. Včasih so izdelke z vozovi vozili prodajat v Crikvenico in Senj. Skoraj teden dni so porabili, da so prišli do tja. »Za mlade je ta posel pretežek. To ni osemurno delo. Kadar imamo kak večji posel, smo v delavnici tudi do dveh zjutraj,« pripominja lončarka Andreja Bojc.
Vir: finance.si, Foto: Jure Makovec
