Roko na srce: naša dežela se ponaša z zares privlačno turistično ponudbo in ponuja številna doživetja, toda – ali bi si vi upali tujca, željnega nepozabnih popotniških vtisov, napotiti v Ribnico? Dnevnikova ekipa je storila prav to – v izvidnico istoimenske občine so minuli četrtek napotili Grka Nikolaosa in Lilian.
Grka Nikolaos in Lilian
Prepustili so ju lastni iznajdljivosti, na pot iz prestolnice sta se zaljubljenca podala povsem neobremenjeno in brez kakršnih koli naših napotkov. Seveda ne tajijo, da jih je ob tem vseeno malce skrbelo, da ju cesta ne bi vodila v napačno smer – morda v Ribnico na Pohorju ali pa v naselji Ribnica v občinah Brežice in Pivka.
Bojazen je bila odveč, mlada Grka sta se s pomočjo spleta in navigacijske naprave v osebnem avtomobilu dobro znašla. In čeprav je bil devetindvajsetletni Nikolaos, ki so ga v Ljubljano septembra lani pripeljale študijske obveznosti na ekonomski fakulteti, pred odhodom kar precej zaskrbljen zaradi opozoril študentskih kolegov, da tam okoli rovarijo medvedi, je bila Ribnica zanj pravo odkritje. Pa ne zaradi srečanja s zvermi, eno najstarejših slovenskih mest ga je namreč spominjalo na njegovo umirjeno rojstno vasico nedaleč stran od Soluna. V njem so se prebudili nostalgični občutki.
»Neverjetno, kako prijazni in gostoljubni so tam ljudje! Počutil sem se kot doma, le bolj poceni je bilo in narava je bila precej bolj zelena. Hvala Dnevniku za to izkušnjo, saj prej za Ribnico še nikoli nisem slišal!«
ni mogel skriti navdušenja. A čisto vse le ni bilo tako zelo rožnato…
Ko se ti posvetijo kar štiri dame…
Predhodno preučevanje uradne spletne strani občine Ribnica (www.ribnica.si) je Nikolaosa in Lilian pustilo precej ravnodušna: »Stran je sicer dokaj pregledna in vsebuje ogromno informacij, a kaj, ko nisva prav ničesar razumela – vse je bilo napisano le v slovenskem jeziku. Ni nama preostalo drugega, kot da sva si ogledala fotografije in si zgolj predstavljala, kaj naju čaka v Ribnici. Tudi spletna stran www.slovenia.info ni postregla s podatki, ki so naju zanimali.«
[oglas tip=”160×600″ p=”D”]Precej bolj zadovoljen je bil parček ob obisku Turističnega informacijskega centra (TIC). Ta je bil njuna prva ribniška postojanka. Sploh nista mogla verjeti, da imajo tudi manjša slovenska mesta posebne točke, kjer se lahko turisti seznanijo s turistično ponudbo. V Grčiji tega ni, bila sta prijetno presenečena.
»Ambient je bil nadvse prijeten, deloval je umirjeno, morda zato, ker sva bila edina gosta. Celo uro sva se zadržala tam, posvetile so se nama kar štiri dame, vse so bile izredno ustrežljive. Očitno so bile precej izobražene. Bile so vesele najinih vprašanj. V zgledni angleščini so nama podrobno predstavile, kaj se nama splača ogledati, naju seznanile z zgodovino mesta in kulturno dediščino. Vse so povedale na pamet, niso brale z letakov ali iz knjig. Videti je bilo, kot da so popolnoma zaljubljene v svoje poslanstvo,« se Nikolaos in Lilian nista mogla načuditi ustrežljivosti v TIC.
Je vaše delo vselej tako prijetno in umirjeno, sta povprašala dame. »Kje pa! Zaradi množice šolarjev, dijakov in v naprej najavljenih skupin domačih gostov, ki pridejo v isto stavbo na ogled Rokodelskega centra, zna biti to pogosto precej bolj stresno. Takrat je pri nas prava norišnica,« je bil njihov odgovor.
Ko te presenetijo čarovnice…
Poln vtisov se je parček iz TIC napotil le streljaj stran – na ogled ribniškega gradu. Zdel se jima je privlačen in nenavaden. Sploh ni bil videti kot grad, ampak kot velika hiša – morda zato, ker ni bil na hribu, sta razmišljala. Urejenost in ohranjenost gradu sta se diplomirani arheologinji Lilian zdeli še posebno navdušujoči.
Za vstopnici sta Nikolaos in Lilian starejši gospe na vhodu, ki ni znala angleško, odštela vsak po dva evra in pol. Mimogrede, tudi tokrat sta bila naša izvidnika edina gosta. Brez spremstva vodnika. »Bilo je kaj videti, muzejska ponudba – zbirka suhe robe in lončarstva ter stalne razstave, kot so naju poučili v TIC, je bila zanimiva, a sva si jo vseeno bolj površno ogledala. Razlog je bil preprost: prav vse razlage razstavljenih eksponatov so bile namreč zapisane le v slovenskem jeziku, midva pa slovensko žal ne razumeva,« sta Grka pojasnila, zakaj sta se v gradu zadržala le slabih petnajst minut. Najbolj ju je ob koncu ogleda presunila razstava o čarovniških procesih na Slovenskem. »Mučilne naprave, uroki, čarovnice… Bilo je kar malce strašljivo. Prijetno strašljivo. Česa takega še nisem videla,« je vrelo iz Lilian.
Je že v redu…
Vrnila sta se nazaj v TIC, tokrat z namenom, da si ogledata Rokodelski center. Tudi tukaj nista imela vodnika pa tudi vstopnic jima ni bilo treba kupiti. »Je že v redu,« se je glasilo povabilo. Bila sta kar malce v zadregi, v Grčiji kaj takega človek redko doživi, sta povedala. Do potankosti urejena notranjost je oba očarala, podrobno sta si ogledala razstavljene predmete in občudovala spretnosti starejšega moškega, ki je v živo prikazoval izdelavo lesenih izdelkov. Na prošnjo dame iz TIC je gospod posebej za Lilian izdelal spominek in ji ga podaril. Obisk muzejske trgovine, ki je v Rokodelskem centru, sta si Grka prihranila za pozneje, mudilo se jima je naprej. Želela sta si ogledati cerkev svetega Štefana, a je bila ta zaklenjena. Veliko več sreče sta imela v Hrovači, kjer sta obiskala Škrabčevo domačijo.
»Kar dve uri sva se zadržala tam! Bilo je fascinantno, domačija je ohranjena v tradicionalnem duhu, tudi okolica je prijetna in domača. Pa tako zelo zelena je bila, prava paša za oči in dušo!« je Lilian opisala izkušnjo. Gospoda Petra, moškega starejših let, ki jima je podrobno razkazal celotno domačijo, muzejsko razstavo, skedenj, kozolec, kaščo in konferenčno dvorano ter ju ob koncu ogleda razveselil še z ogledom videoposnetka, sta označila kot zelo gostoljubnega: »Njegova angleščina sicer ni bila brezhibna, ampak se je vseeno izredno trudil, da bi ga razumela. Tudi s pomočjo telesne govorice in mimike. Ne le zabavno, tudi zelo poučno je bilo.« Sledil je še zadnji postanek v TIC – Grka sta se želela gospem zahvaliti za ustrežljivost in v muzejski trgovini Rokodelskega centra nakupiti spominke.
»Kar precej težav sva imela, toliko lepega so ponujali! Nazadnje nama je le uspelo kupiti nekaj ličnih ročno izdelanih predmetov, s katerimi bova razveselila svoje domače. Za svoji mami sva kupila lesen podstavek za kuhinjske lonce, za nečake pa lesene piščalke. To bodo veseli!«
Dobrote za skupine
Domov se jima ni mudilo, v Ribnici sta se Nikolaos in Lilian počutila sproščeno kot nikjer drugje v Sloveniji: »Tudi na Bledu, v Kopru in Postojnski jami je bilo zelo prijetno, a ne tako domače kot v Ribnici.«
Na pozno popoldansko uro sta ju opozorila sestradana želodca. Na priporočilo TIC, da tam ponujajo tradicionalne domače specialitete (od naštetih sta si naša izvidnika zapomnila le krompir, zelje in »jed, podobno polenti«), sta izbrala Gostilno pri Pildarju.
»Vedela sva, da jo bova našla na Škrabčevem trgu, a kar nisva in nisva našla vhoda. Iz zagate naju je rešila gospa, ki se je sprehajala z majhnim otrokom. Pospremila naju je vse do vrat. Še en dokaz, da so v Ribnici ljudje neizmerno prijazni in ustrežljivi,« nista skrivala navdušenja.
Pozno kosilo jima je šlo zelo v slast. Tradicionalnih ribniških dobrot nista okusila, te namreč v Gostilni pri Pildarju pripravijo le ob predhodni najavi večjih skupin, sta odgovorila, zakaj sta se odločila za izbor jedi z menija.
»Tako zelo sva bila lačna, da nisva bila prav nič razočarana. Ker je bil jedilnik napisan le v slovenščini, sta nama pri naročilu jedi pomagala tako natakar kot kuharica. Sporazumevanje v angleškem jeziku jima ni šlo preveč od rok, a sta se vseeno trudila, da bi nama ustregla. Najbolj zabavno je bilo, ko je gospa z namenom, da bi nama pokazala sestavine hišne solate Tina, o kateri sva poizvedovala, iz kuhinje prinesla celo glavo zelja,« sta povedala v smehu. Poleg že omenjene solate si je Nikolaos privoščil pečenega piščanca z rižem, Lilian se je odločila za golaž in kozarec vina. Obe jedi sta ocenila kot preprosti, a zelo okusni.
Pivo za sladico
Po jedi se vselej prileže počitek. Naša izvidnika sta si ga omislila v obcestni vasici Breže. Tudi zanjo sta izvedela v TIC. V Gostišču in penzionu Makšar sta okusila pivo, ki ga proizvajajo v lastni pivovarni. To je bila najslajša pika na i njunega raziskovanja Ribnice, sta zaupala. Sedela sta na terasi in neizmerno uživala. Kamor koli sta pogledala, povsod je bil čudovit razgled na okoliške planote in gozdove. »Tudi hišno pivo je bilo izvrstno. Hotela sva ga kupiti za domov, a so imeli na voljo le petlitrske steklenice, midva pa tako velike količine piva sama ne moreva popiti… Ampak v Breže se bova tako ali tako vrnila, o tem sva prepričana! In preden se bova odpravila v domovino na poletni dopust, bova tam kupila pet litrov piva za svoje grške prijatelje,« sta kovala načrte.
Spoznanje…
Nazaj v Ljubljano sta se v želji po ogledu cerkve Marijinega vnebovzetja peljala po drugi poti – skozi Novo Štifto. Vožnjo domov sta tako nekoliko podaljšala, a je bilo vredno. Notranjost cerkve ju je osupnila, prav tako njena zelena okolica. Celo srno sta kasneje srečala med prečkanjem ceste.
»Hm, ne vem, zakaj Ribničani pravijo, da imajo probleme z medvedi in da se večina turistov zanima za srečanje z njimi, ko pa je v Ribnici toliko lepega za doživeti! Prihodnjič se bova tja vrnila za kar ves mesec. Ti boš lahko v naravi vadila jogo in meditirala, jaz pa se bom sproščal ob pokušnji piva v Brežah. V bistvu lahko tam ostaneva kar tri mesece,« je Nikolaos namignil svoji Lilian.
»Kakšni medvedi? So v Ribnici medvedi? Zakaj mi tega nisi prej povedal? No, še dobro, da jih nisva srečala…«
Vir: dnevnik.si
o, še sama sem navdušena nad napisanim. sem vesela in
ponosna, da sem iz Ribnice.
SUPER!