Ribnica – Središče Ribnice, ki je bilo nekoč ponos dežele suhe robe, postaja zadnja leta čedalje bolj osiromašeno. S preselitvijo Muzejske trgovine Škrabčev trg izgublja še zadnji odtenek nekdanje slave in raznolikosti. Namesto kulturnega jedra zdaj tam samevajo prazne stavbe in se šopirijo neokusne reklame.
V popolnoma drugačni podobi se je kazal še pred drugo svetovno vojno, v 19. stoletju pa je bil ribniški trg med največjimi na Kranjskem.
Pomemben položaj je Ribnica dobila kot sedež prafare, imela je trivialno šolo, bila je dvorazrednica z učiteljem in podučiteljem. Bližnji grad in geografska lega sta pomagala pri oblikovanju trga kot pomembnega trgovskega središča. Redni sejmi, tudi s suho robo, ki je prav na trgu sicer niso nikoli izdelovali, so se zgodili štirikrat na leto. Množice trgovcev in kupcev so se v dolino zgrnile od vsepovsod. Na semanji dan so ljudje prišli po nakupih, pokazali so se v novih oblekah, sklepali kupčije in celo predporočne pogodbe, ki so jih pozneje potrdili pri notarjih. Seveda je bilo treba vsako kupčijo ob dobršni meri izvirne ribniške šegavosti zapečatiti v eni izmed številnih trških gostiln. Nekoč je bila na trgu skoraj vsaka druga hiša gostilna. Ne nazadnje pa so trgu dali dušo ljudje, tržani.
»Človek v življenju pride do točke, ko se začne zavedati svojih korenin. Začne jih raziskovati. To je potrebno za razumevanje preteklosti in načrtovanje prihodnosti skozi razlago sedanjosti,« poudarja zgodovinarka Marina Gradišnik, kustosinja muzeja Miklova hiša, ki je v magistrski nalogi osvetlila trško življenje v Ribnici v 19. in 20. stoletju, natančneje od leta 1850 do 1940. Poleg trga je vključila še Mlako ter Kolodvorsko ulico.
Pri pripravi naloge in za boljše razumevanje življenja na trgu je med drugim opravila 19 pogovorov s pričami, ki jim je tisti čas, čas ponosa, za vselej ostal v spominu. O tem obdobju sta ji zagotovo največ povedala zdaj že pokojna Janez Debeljak, jezikoslovec, šolnik in kulturni delavec, ki se je v svojih prispevkih prvič neposredno ukvarjal z življenjem na trgu, in domačin Tone Petek, ki je razkril najbolj žlahtne utrinke iz življenja tržanov.
Gradišnikova poudarja, da je za proučevanje lokalne zgodovine poglavitno delo, ki je nastalo že pred vojno, in sicer Zgodovina Ribnice in ribniške pokrajine dekana Antona Skubica. Dekan je umrl 1939., tipkopis so nato prenesli iz Ribnice v Argentino, kjer je leta 1976 izšla knjiga z dopolnili, ki jih je sestavil notar Josip Lesar. Prve strokovne študije po vojni so nastale 1982., ko je znotraj oddelka za zgodovino na filozofski fakulteti v Ljubljani nastala kronika, namenjena Ribnici in njeni zgodovini.
Avtorica je pri pletenju trške zgodovine upoštevala pisne in ustne vire, zlasti pa je bila pozorna na čtivo iz Arhiva Republike Slovenije in Zgodovinskega arhiva Ljubljana.
Volitve za novo občino Ribnica, ustanovljeno leta 1849, so bile 18. avgusta 1850 leta pri Cenetovih. Prvi župan je postal Johan Kozler. Vsi župani, zadnji pred drugo svetovno vojno je bil Davorin Onič, so prihajali s trga, iz uglednih trgovskih družin – nekatere so se ukvarjale tudi z gostilniško obrtjo, razen Novaka, ki je bil pek. Župane najdemo tudi iz intelektualnih krogov (zdravniki, notarji).
Ribnica je imela tedaj varuha ali trškega (nočnega) čuvaja orožnika. Varuh je skrbel za luči in lepši videz, včasih je preganjal srboriteže, ponoči se je sprehajal po kraju ter varoval tržane pred ognjem in tatovi. Vsako uro je obveščal ljudi, koliko je ura, ali jih opominjal: »Poslušajte, purgarji, rešetarji in lončarji, ura je devet. Varte ogenj, varte luč, bug nam da sujo pomuč.« Orožniki so seveda skrbeli tudi za red in mir. Največ dela so imeli z razgretimi mladimi vajenci oziroma pomočniki ali pa z gostilničarji, ki niso upoštevali policijske ure.
V občini so skrbeli tudi za revne in uboge, in sicer tako da so jim trške gospe pripravljale hrano. Leta 1922 je bilo ustanovljeno društvo za gradnjo ubožnice.
Ribnica se je v svoji zgodovini dvakrat potegovala za sedež okrajnega glavarstva. Prvič, leta 1866, je večina občin od Lašč do Kolpe imela Ribnico za nekakšno geografsko središče tega območja, s šest tisoč prebivalci in potmi, ki vodijo proti Ljubljani in Notranjski. Drugič, leta 1936, so v Ribnici že pripravljali stavbe za okrajni sedež, podporo so imeli v osmih občinah.
Ribniški parlament
V obdobju trškega življenja je bil zelo dejaven tako imenovani liberalni gostilniški parlament. Sedež je imel v Pakiževi gostilni, kjer so po pripovedovanju sprejemali številne odločitve, ki so bile naslednjega dne na občini zgolj potrjene. Janko Trošt je po svoje zapisal doživljanje te gostilne in njenega utripa: »Pri Pakižu je bila že od nekdaj gostilna. Uradništvo je vanjo prilezlo iz svojih zaprašenih uradov sodnije in davkarije ter posojilnice, in ko so trgovci in obrtniki pozaprli svoje obrate ali jih prepustili varnim in zanesljivim rokam, so sem zajadrali kar v delovni obleki. Zbirala pa se je tu le napredna trška družba, le tu in tam se je med njo znašel tudi suhorobar, še redkeje lončar. Pravih kmetov pa Ribnica z okolico skoraj ne pozna.« Trošt ugotavlja, da so bili zastopani vsi sloji, od najvišjih predstavnikov, navadnih uradnikov in pisarjev, vseh vrst trgovcev in obrtnikov do trških revežev in klatežev. Prvo besedo pri peči so imeli kapišoni, trški gospodarji, vsi drugi so sprva le spoštljivo poslušali. Do besede so prišli šele pozneje, ko jih je ogrelo vino in jim dalo dar govora, medtem ko jim je stregla betežna natakarica Micka. Gostilničar Emil je navadno dremal in se ni vtikal v pogovor, včasih pa je imel glavno besedo. Parlament ni imel predsednika, svoboda govora je bila zajamčena. Dnevni red zasedanja je nastajal spontano; najprej so prišle na vrsto dnevne trške novice in važnejši dogodki, zlagoma je kdo zasukal pogovor na politiko. Zasluga tega parlamenta je, denimo, ta, da je Ribnica dobila meščansko šolo, četudi ji občinski odbor ni bil naklonjen.
Ribniški trg sta obiskala tudi jugoslovanski kralj Aleksander in predsednik SFR Jugoslavije Tito; oba sta iz rok mladenk prejela znamenitega krošnjarja Urbana.
Pred drugo svetovno vojno je bil trg v ustvarjalnem zagonu. Podjetja, kot so M. Rudež in A. Rudež Company, tovarna telovadnega orodja JOR, pletilnica žičnatih in žimnatih sit, Emil Konrad Pakiž, Parna žaga in opekarna J. Klun in tovariši, so prinašala dobiček, dajala delovna mesta in v svet ponesla glas o Ribnici. Marina Gradišnik poudarja, da se je notranja ureditev oblikovala z urejenostjo trga, posaditvijo drevoreda, ureditvijo kopališča, hotela, postavitvijo tržnega prostora in javnih stranišč ob Bistrici.
Na trgu, ki so mu pečat vtisnile znamenite družine, se je prepletala raznolika društvena, klubska in storitvena dejavnost. Pozabili niso niti na kulturo in telovadbo, narodno zavest je bilo čutiti v vsaki pori življenja. »Ja, malce me je prešinilo, ko mi je pred dnevi neka gospa, tržanka, dejala, da jo zvečer kar stisne, ko se kdaj pa kdaj odpravi po ulici svoje mladosti. Trg je preprosto izgubil svoj čar,« je še dejala Gradišnikova. In ima povsem prav.
Vir: delo.si, Milan Glavonjić
