Ribnica Zanimivosti

Alojz Osvald – jubilejnih 50 let orglanja

Alojz Osvald delo organista s srcem opravlja že 50 let
Alojz Osvald delo organista s srcem opravlja že 50 let

50 let sicer hitro mine, a po drugi strani v toliko letih »preteče ogromno vode«. O tem sem razmišljala, ko sem se odpravljala na srečanje z jubilantom. Zavedanje, da nekdo toliko let svojega časa brez pomisleka vloži v neko delo in ga brezpogojno in neutrudno opravlja, me je navdalo z velikim spoštovanjem, še posebej ob dejstvu, da za to ni posebno nagrajen. Prepričana sem, da mora človeka gnati globoka vera, veliko discipline in predvsem ljubezen do glasbe.

Najbrž ga dobro poznate. Alojz Osvald je skromen človek velikih razsežnosti. Ob tem mi pride na misel znani rek, da »kdor poje, slabo ne misli«. Glasbo ima rad že od otroštva. Njegov oče je igral harmoniko, ki je bila družinski instrument. Ljubezen do glasbe je oče prenesel na oba sinova, Alojza in njegovega brata. Ob vprašanju, kako je začel svojo pot organista, pove, da je bil pred njim cerkveni organist mož njegove tete. Po njegovi smrti 20 let ni bilo stalnega organista, občasno je to vlogo prevzel Anton Petje, sicer profesor v Glasbeni šoli v Ribnici. Sčasoma je vlogo organista začel prevzemati on sam. Pri dekanu Antonu Pogorelcu iz Fare pri Kostelu se je tri mesece učil igranja na harmonij. Po odsluženi vojaščini je pet let obiskoval Glasbeno šolo v Ribnici. Leta 1972 se je vpisal na leto prej ustanovljeno orglarsko šolo v Ljubljani, ki mu je, po njegovih besedah, v štirih letih dala največ glasbenega znanja, hkrati pa zahtevala veliko vztrajnosti, saj je ob koncu šolanja iz celega oddelka ostalo samo še šest učencev.

V starosti 28 let se je poročil in si ustvaril družino ter svojo glasbeno strast prenesel tudi na sina in hčerko.

Zanimalo me je, kakšni so bili začetki dela na koru in sodelovanje z zborom. G. Alojz pravi, da so najprej igrali in peli predvsem pesmi, ki jih je sam poznal. Kasneje se je repertoar širil, sčasoma postal vseobsežen. Izvajali so tudi zahtevne skladbe J. W. Mozarta in Josepha Haydna.

Cerkveni zbor je bil pred leti večji, danes šteje 24 pevcev. S pogovorom zaplujeva v primerjavo zbora nekoč in danes. G. Alojz pove, da je bilo včasih precej drugače kot danes, predvsem je bilo cerkveno petje bolj obiskano, danes pri mladih težko najdeš zanimanje, težko jih motiviraš. Člani zbora so se veliko družili tudi v prostem času, večkrat so se odpravili na razne izlete, skupne večerje, pripravili so kakšen koncert in se predstavljali tudi drugje po Sloveniji, veliko na Primorskem. Vsako leto so doma pripravili samostojni koncert, se udeleževali revij pevskih zborov v Ribnici, Dolenji vasi, Velikih Laščah, Dobrepolju, Turjaku, sodelovali pri radijskih prenosih bogoslužja iz ljubljanskega Tabora … Vaje so potekale 2–3-krat tedensko, pred velikimi prazniki tudi večkrat, posebej za moški in posebej za ženski zbor. Časi se spreminjajo, nekako kolobarijo. Pride kriza in zanimanje uplahne. Kar pa na tovrstno delovanje ne meče slabe luči in nad tem ne gre obupati.

Tudi sicer se je gospod Alojz vsa ta leta vsestransko udejstvoval na glasbenem področju. Ne le kot organist, temveč tudi kot pevec ali zborovodja. Moram priznati, da sem se ob naštevanju vseh vlog in zasedb, kjer je pustil svoj pečat, kar malo izgubila. Vodil je mešani in moški pevski zbor v Slemenih, kjer je nadomestil prof. Petjeta, ki je pred njim vodil oba zbora. Kasneje je sodeloval pri oktetu Gallus, ki se je prej imenoval oktet Donit. Bil je ustanovitelj umetniškega društva ŽPZ Ribnica, vodil je kvartet Inles, moški pevski zbor Lončar iz Dolenje vasi ter kot pevec vsa leta sodeloval v mešanem pevskem zboru Ribnica.

Posebej velja omeniti oktet Gallus, katerega delovanje se meri v desetletjih, saj je bil ustanovljen leta 1975. Oktet je posnel tudi dve zgoščenki, in sicer ob 30- in 35-letnici delovanja. Poleg vloge pevca je bil g. Alojz pet let tudi njegov vodja, za njim je vodenje okteta za osem let prevzel tudi sin Tadej Osvald. To je bil čas najbolj plodovitega delovanja okteta. Preden je g. Alojz odšel v vojsko, je pomagal pri bratu v vulkanizerski delavnici. Tja se je po odsluženem vojaškem roku vrnil in bil kasneje dolgo let tudi zaposlen. V tistih časih je veliko njegovih vrstnikov odhajalo na delo v Nemčijo. Zase pravi, da bi verjetno tudi sledil tej poti, če ga ne bi vezalo delo organista.

Ko spregovoriva o načrtih za prihodnost, je njegov pogled usmerjen v mladi rod z željo, da bi se ljubezen do glasbe in petja odražala tudi pri mlajši generaciji. Upa, da se bo na podlagi njegovih prizadevanj in prizadevanj Glasbene šole Ribnica, kjer so pred časom kupili nove orgle, našel kdo, ki bo njegovo delo nadaljeval. Glasbo imaš v sebi ali pa je nimaš. Volje in energije mu ne manjka, zanj velja, kot so zapisali Gallusi – »pel bom, dokler bom živ«.

Zgodb, pripetljajev in presežnikov je še mnogo. Brez težav lahko zaključim, da si za dolgoletno udejstvovanje g. Alojz Osvald zasluži poseben prostor v glasbeni skrinjici Ribniške doline in da je lahko s svojo vztrajnostjo in nesebičnim delom vzor ne samo mladim, temveč prav vsem nam.

Vir: Tekst in foto Polona Mihelič, članek je bil objavljen v novembrski številki Rešeta leta 2016

Komentiraj