Ribniška naravoslovna učna pot – Skozi gozd do Svete Ane

Sprehod skozi prostrane gozdne sestoje nam bo omogočila Ribniška naravoslovna učna pot. Višinska razlika od začetka poti do Sten Sv. Ane znaša 460 metrov, zato lahko na poti spoznamo tri vegetacijske pasove.

Po poldrugi uri hoje in opazovanja narave nas poleg cerkve sv. Ane in planinske koče pozdravi še čudovit razgled na Ribnico, Kočevje, Veliko goro, Novo Štifto in celo oddaljena Snežnik in Nanos, v jasnih in ‘spranih’ dneh pa tudi na Triglav (z nekdanjega kurišča). V pomoč pri pridobivanju novega znanja je obiskovalcem na voljo vodnik “Skozi gozd do Sv. Ane“. Pot, ki je speljana mimo Francetove jame, je primerna za vse starostne skupine – tako za najmlajše nadebudneže kot tudi za starejše, prav tako pa tudi za vse tiste, ki si pridno nabirajo kondicijo za obisk kakšnih višjih in zahtevnejših vrhov.

Iz knjige: Skozi gozd do Sv. Ane

Karta: Ribniška naravoslovna učna pot – Skozi gozd do Svete Ane

Vsebina te strani je povzeta iz vodnika “Skozi gozd do Sv. Ane“. Avtor teksta v vodniku je Bogdan Bartol.

Kratek opis Ribniške naravoslovne poti
Začetek poti, nadmorska višina (najvišja), težavnostna stopnja, potrebna oprema, čas, potek poti, …

Kratek opis Ribniške naravoslovne poti

Začetek poti: konec asfaltne poti pri Riku, urejeno parkirišče tik ob robu gozda, od koder se še malo sprehodimo po makadamu in ob smerokazu na deblu zavijemo levo v gozd.

Nadmorska višina (najvišja): 964 m, Stene Sv. Ane

Težavnostna stopnja: lahka pot

Potrebna oprema: Pohodni (treking) čevlji

čas: 1 ura 15 minut do Sv. Ane (920 m) in od tam še 20 min do Sten Sv. Ane

Potek poti: Od parkirišča pri Riku do Francetove jame 20 minut, od Francetove jame do Seljana 20 minut (pot se rahlo vzpenja), od Seljana do Sv. Ane pa še 35 minut, kjer je zadnji del bolj strm. Celotna naravoslovno učna pot je dobro označena z oznakami trinajstih točk naravoslovne poti ter seveda s planinskimi markacijami. Pri Sv. Ani je tudi planinska koča, ki je odprta vsak konec tedna in ob praznikih, razen za 1. november, 25. december in za Veliko noč. Planinska koča pri Sv. Ani na Mali gori (910 m), ki spada med točke Razširjene slovenske planinske poti, je odprta od 9. do 19. ure, pozimi do 16. ure. V planinski koči, ki stoji na temeljih nekdanje mežnarjeve kmetije, se lahko osvežite in se spočijete na klopcah z razgledom na Ribniško dolino. če si želite ogledati cerkev sv. Ane, se je potrebno predhodno dogovoriti. Pot lahko nadaljujete od Sv. Ane do Sten, od koder je čudovit razgled na Suho krajino, Struge, ob lepem vremenu se vidi tudi Trdinov vrh, Gorjanci in čudoviti vršaci Kamniško-Savinjskih Alp.

1. Gozd in njegove funkcije

Začetek poti: 1. Gozd in njegove funkcije

Gozd, je najbolj ohranjeni del človekovega življenjskega okolja. Za razliko od okolij, kot so njiva, travnik, sadovnjak, mesto oz. vas, je gozd še precej nespremenjeni del človekovega življenjskega okolja. Gozd je življenjski prostor številnih rastlin in živali, pa tudi človek, čeprav ne živi v njem, rad hodi po gozdu in si poleg drugega obnavlja svoje življenjske moči.

Gozd deluje kot »čistilec« zraka, blaži hrup, ugodno vpliva na podnebje, onemogoča površinsko odtekanje vode, pospešuje pronicanje vode v tla, in s tem veča količino in kakovost talne vode V visokogorju zadržuje plazove in hudournike ter zavira in izravnava odtekajoče vode. Gozdovi so obnovljivo naravno bogastvo, ki človeku ob minimalnih vlaganjih nudi dragoceno surovino — les.

Pomena gozdov se po vsem svetu vse bolj zavedamo. V Sloveniji poraščajo dobro polovico površine, zato lahko rečemo, da je naša dežela bogata z gozdovi.

V ribniški občini je gozdnatost 50—60%. Gozd imamo takorekoč pred vrati. Zato morda niti ne razmišljamo, kaj vse nam gozd daje in kaj hi bilo brez njega.

Zastrašujoč je podatek, da na svetu vsako uro posekajo 14.000 ha gozdov, kar pomeni, da v enem tednu izgine z zemeljske površine nekaj več kot za eno Slovenijo gozdov. Kitajci imajo Rumeno reko, rumeno zaradi zemlje, ki jo reka odplavlja. Reka je začela prst odnašati zato, ker so ljudje izsekali gozdove njenega porečja Tudi primer našega Krasa in z njim povezane burje je posledica nepremišljenih človekovih izsekavanj v preteklosti.

Danes se zaradi prekomernega onesnaženja gozdovi vse bolj sušijo in propadajo. čeprav v ribniškem gozdu ni najhuje, že kar težko najdemo zdravo jelko, pa tudi bukev in smrek je vse manj zdravih.

Gozd je Ribničanom že v davni preteklosti nudil les za drva in za izdelovanje suhe robe ter s tem dodatni vit zaslužka. Nikjer v Sloveniji ni bil gozd tako vrednoten kot na Ribniškem. Za suho robo se je in se še porabi tako hlod kot grmovje. Leta 1492 je našim prednikom s patentom o prostem trgovanju veliko pomagal cesar Friderik III.

Zaradi splošno koristnih funkcij so danes gozdovi dobrina splošnega pomena in so pod posebnim varstvom družbe. To je urejeno z zakonom o gozdovih.

2. Nižinski hrastov gozd

Nižino in gričevje, kjer se začenja naša pot, poraščajo hrasti, lipe, smreke in obilje grmovnih vrst ter zelišč.

To je gozd gričevja, ki je povečini izkrčen za potrebe kmetijstva (njive, travniki, pašniki) in za prebivališča ljudi. Nekaj teh površin je poraščenih z gozdom, vendar je tudi tu marsikje opaziti sledove človekovih posegov v preteklosti. Pogled v zgodovino teh gozdov nam marsikaj razjasni.

Katastrska občina Ribnica je bila razdeljena na 39 ledin. Imena ledin so v veliki meri ostala nespremenjena do danes. Tako imamo nasproti podjetja RIKO naselje Dolnje Lepovče, gozd levo in desno ob cesti (pred začetkom naravoslovne poti) se imenuje Pod reberjo oz. Pod rebrom, malo višje (desno od naše poti) so Male, Srednje in Velike Obrnišče. Vse to so stara ledinska imena, ki jih omenja tudi franciscejski kataster. Po podatkih o vrsti zemljišča so bili to nekdaj travniki, njive, pašniki in travniki z drevjem ter grmičevjem in celo vrtovi. Tudi kasneje, ko so se te površine zaraščale, so tod še grabili steljo. Odtod najbrž tudi ime Stelniki, ki ga v franciscejskemu katastru med 39 imeni ledin še ne najdemo.

V gozdovih, kjer so steljarili, so da revna s hranili. Na takih rastiščih gaber nadomešča breza, v ribniški Mali gori tudi smreka. Danes te površine v glavnem po naravni poti zarašča različno drevje ter zelo bogat grmovni in zeliščni sloj.

3. Ureditvene oznake v gozdu

Tretja točka sej nahaja na meji dveh gozdnih oddelkov. Ribniška naravoslovna pot poteka pretežno po zasebnih gozdovih.

V naših gozdovih najdemo naslednje ureditvene oznake, ki so v pomoč pri gozdnogospodarskem načrtovanju ter spremljanju izvajanja določil gozdnogospodarskih načrtov:

Tri vodoravne rdeče črte označujejo mejo gozdnogospodarskih enote in tudi mejo gozdnogospodarskega območja. V Sloveniji imamo 14 območij. Kočevsko gozdnogospodarsko območje je šesto po vrsti in meji proti vzhodu na novomeško, proti zahodu na postojnsko, proti severu na ljubljansko območje, južna meja pa se pokriva s slovensko-hrvaško državno mejo.

Kočevsko območje je razdeljeno na 20 GG enot; Ribniška naravo slovna pot poteka po gozdnogospodarski enoti Mala gora, razgledišče na koncu poti pa je že v enoti Struge.

= Dve vodoravni rdeči črti sta oznaka za mejo gozdnih oddelkov, ki sestavljajo gozdnogospodarsko enoto. Na primerni razdalji (vsakih 100 m) mora biti nad črtama napisana številka oddelka. Meje oddelkov morajo biti dobro označene, zato jih vsakih nekaj let obnavljamo. Z njihovo pomočjo se lahko zelo dobro orientiramo, saj so speljane po poteh, vlakah, grebenih, grapah ipd.

– – – Včasih so oddelki zaradi bolj natančnega gospodarjenja razdeljeni še na odseke. Meja odseka je na terenu označena z vodoravno rdečo prekinjeno črto.

__ Gozd je po lastništvu razdeljen se na parcele. Parcelne meje so na terenu označene z neprekinjeno rdečo črto, z mejnimi kamni ali tudi kako drugače.

4. Življenje gozda

V naravi ni nobena stvar odveč. Vsak organizem, pa naj bo še tako majhen, ima v delovanju nekega naravnega sistema (npr gozda) točno določeno mesto. Za lažje razumevanje življenja gozda, ki ga neprenehoma in nezmotljivo usmerja narava, si poglejmo razmerje med tremi ekološkimi skupinami organizmov v gozdu (prehranjevalna veriga).

Proizvajalci (zelene rastline) s pomočjo sončne svetlobe, vode in ogljikovega dioksida proizvajajo organsko snov. Tako zbirajo sončno energijo v obliki kemičnih spojih (celuloze, škroba, maščob, beljakovin). Pri tem kot odpadni’ proizvod nastaja kisik. Potrošniki (živali) se neposredno ali posredno hranijo s temi rastlinami in s tem dobivajo energetsko bogato hrano drugih bitij. Istočasno porabljajo kisik za dihanje in proizvajajo ogljikov dioksid, ki ga zelene rastline lahko zopet uporabijo. Razgrajevala (različne živalice tal, gobe, bakterije) živijo od odpadlega listja, mrtvega lesa, živalskih trupel in drugih ostankov. Mrtvo organsko snov razkrojijo v enostavne sestavine kot so voda, ogljikov dioksid in najenostavnejše organske spojine. Te spojine zopet služijo za hrano zelenim rastlinam. S tem razgrajevalci zaključujejo krožni tok snovi

5. Francetova jama

Veda, ki nam razkriva, kaj se nahaja pod plastjo gozdnih tal in nas poučuje o nastajanju današnjega površja v davni preteklosti, se ime je geologija. Geologi so ugotovili, da so geološka podlaga naše naravoslovne poti jurski in kredni apnenci ter dolomiti, ki so nastajali v srednjem zemeljskem veku ali mezozoiku pred okoči 140 milijoni let. Cela naravoslovna pot je speljana po tipičnem kraškem svetu, kjer ne manjka kraških pojavov. Za nameček je ob poti še turistično urejena Francetova jama, ki sicer ni velika, a je gotovo najbolj znana v ribniški Mali gori.

Zanimiv je podatek, kako je Francetova jama dobila svoje ime. Najprej so jo jamarji hoteli poimenovati Ježevka. Takrat je bil namreč lastnik parcele, na kateri je jama, France Klun – Jež. Ker pa je bilo v letih po 2 svetovni vojni med ribniškimi jamarji, ki so jamo odkrili in se vanjo spustili, kar sedem Francetov, so jami dali ime Francetova jama. 1957. leta je bilo uradno ustanovljeno Društvo za raziskovanje jam Ribnica, ki je odkupilo parcelo, na kateri je Francetova jama. Leta 1960 je bila jama uradno registrirana, uredili so dostop in v neposredni bližini zgradili prvi jamarski dom v Sloveniji.

V ribniški Mali gori se nahajajo poleg Francetove jame še velika brezna kot npr. Žiglovica ali pri Tobakovi hruški ter veliko manjših jam in brezen.

Veda, ki se z jamami strokovno ukvarja, se imenuje speleologija. Jamarji jame raziščejo, narišejo njihov potek in ugotovijo njihove prebivalce. Na jamarski zvezi v Ljubljani vodijo seznam vseh v Sloveniji najdenih jam.

6. Gozdna tla

Gozdna tla nastajajo iz preperele kamnine ter razkrojenih odmrlih delov rastlin in živali. Bistveni del tal so živi organizmi v njih. Tla niso po vsej globini enaka, ampak so sestavljena iz različnih plasti, ki so pogosto različno obarvane. Vrhnja plast se imenuje gozdna stelja. V njej različne živalice grizejo, drobijo in predelujejo rastlinske in druge ostanke. Tako pripravljene jih predelajo še bakterije in jih spremenijo v temno rjavo rodovitno plast gozdnih tal — humus, ki leži pod steljo. Humus razgrajujejo drugi organizmi in je glavni vir hranilnih snovi za rastline. Hranila se iz humusa izpirajo v globlje plastmi, kjer je večina korenin, ki izčrpajo mineralne snovi -hrano za rastne. Poleg tega tudi deževniki in druge živali mešajo med seboj talne plasti, kar je zelo pomembno.

Pod z rastlinami bogato plastjo je še plast preperele kamnine, pod to pa čvrsta matična kamninska podlaga.

Potrebno je poudariti, da tla nastajajo zelo počasi (2 cm v 1000 letih). če niso zaščitena, lahko rodovitno talno plast hitro odplavi voda ali odnese veter. Gozd zelo dobro varuje tla pred vodo in vetrom, ker jih prekriva z drevesnimi krošnjami in zadržuje s koreninami.

7. Kmetija Seljan

To je hribovska kmetija s stoletno preteklostjo, saj že v franciscejskemu katastru iz leta 1823 za k.o. Gorenja vas najdemo med lastniki Jožeta Oberstarja, Zapuže št. 5. Isti priimek in naslov se je ohranil do danes.

Od tu se nam prvič odpre razgled na dolino, pa tudi Sv Ana se od tu že lepo vidi. Posebno jeseni je gozd od Seljana do Sv. Ane ena sama paleta prelivajočih se barv.

S Seljanove krčevine se jasno razloči okoli 10 ha velik jezik gozda, kjer je 1. in 2. maja 1954 pustošil požar, ki je nastal kot posledica človeške malomarnosti pri sežiganju stelje Ta primer nas resno opozarja, da se z ognjem ne smemo igrati. Kurjenje v gozdu ni dovoljeno, razen na mestih, ki so za to določena in primemo urejena.

V Sloveniji, pretežno na Krasu, pogori letno okrog 200 ha gozdov.

Krčevina okrog kmetije predstavlja nekak otok sredi gozda. Prehod med obdelanim svetom in gozdom imenujemo gozdni rob. Njegov pomen je velik in večstranski. Gosto obrasli gozdni rob nudi zaščito gozdu s tem, da blaži zunanje ekstremne vplive na gozd (sončno pripeko, veter) in tako ustvarja v gozdu želeno gozdno mikroklimo. Na gozdnem robu gnezdijo ptice in gradijo koristne mravlje svoja bivališča, tu se zadržuje divjad. Gozdni rob je mnogo bolj pester kot notranjost gozda.

V pogledu oblikovanja naše krajine je prirodno oblikovan gozdni rob nekaj izredno lepega in nepogrešljivega. V njem se gozdni sestoji blago stapljajo s travniki in drugimi kmetijskimi površinami.

8. Predgorski bukov gozd

Drevesna sestava gozda se od začetka poti do tu bistveno spremeni. Hrastom, gabrom, lipam, smrekam ter še nekaterim drevesnim vrstam je malo pred Francetovo jamo že pridružijo posamezne bukve. Do Seljana še delež bukve precej poveča, tu pa bukev že popolnoma prevladuje Zakaj?

V višinah od 700~900m vladajo že nekoliko ostrejše klimatske razmere (več je padavin, manj toplote), v katerih bukev prevlada nad drevesnimi vrstami gričevja. Iz preteklosti je znano, da je bukev nad svojih rastiščih v ribniško-kočevskih gozdovih tko konkurenčno močna, da se je ohranila celo tam, kjer jo je človek skušaj iztrebiti kot plevel in zamenjati z donosnejšo smreko. Za razliko od naših gozdov je npr. na Pohorju človeku to uspelo, ker tam za bukev niso tako primerni pogoji.

Na višini 900m in več se bodo začele desno od poti med bukvijo pojavljati posamezne jelke. Tam se začenja drugačen gozd, ki ga imenujemo dinarski jelovo-bukov gozd, ki se nadaljuje proti SV. Naša pot ga nekako obide, zato nanj opozarjamo kar tukaj. Takšnega gozda je pri nas veliko.

Pomembno je vedeti, da gozdne združbe ponekod skoraj neopazno prehajajo ena v drugo. Zalo je zelo težko potegniti meje med njimi.

9. Kopišče in oglarjenje

Oglarjenje je bilo v preteklosti pogost način izkoriščanja gozdov, posebno v odročnih predelih, kjer bi spravilo manj vrednega lesa ne preneslo stroškov prevoza do tržišča.

Najprej je moral oglar določiti mesto, kjer je dovolj lesa za poogljevanje ter možnost za odvoz oglja. Bukov gozd je bil kot nalašč za oglarjenje, saj bukovega lesa včasih niso dosti cenili, s poogljevanjem pa so dobili več vredno oglje.

Les, ki je bil do 1,2 m dolg. je oglar imel zložen v skladovnici v bližini kopišča. Pri nas so navadno zlagali polena vertikalno v kopo. Nekateri so začeli zlagati kar na tla, drugi so si naredili podnožišče kope iz horizontalno zloženih polen. Zatem so začeti zlagati polena vertikalno in rahlo nagnjeno okoli odprtine na sredini kopišča. ki so jo oblikovali s štirimi pokončnimi koli, povezanimi s trto (dobrovito ali srobotom). Največkrat so zložili dve taki vrsti, na vrhu pa še glavo kope. Potem so kopo prekrili s smrekovimi vejicami in z listjem, nato pa še z okoli 15cm debelo plastjo zemlje in obtežili. V kopo so potem zvrtali odprtine — »zračnice« za dovajanje zraka v spodnjem delu ter »dimnice« za izpuščanje zraka v zgornjem delu. S temi so poslej regulirali hitrost gorenja kope. Bistvo poogljevanja je namreč v tem, da reguliramo dostop kisika m s tem usmerjamo hitrost kuhanja.

V odprtino v sredini kope so nasuli drobnejši material za zažiganje kope. Tako pripravljeno kopo so prižgali od spodaj ali pogosteje od vrha. Najprej se je morala kopa segreti, potem se je začelo t.i. kuhanje oglja, ki je trajalo od zažiganja naprej 14—20 dni.

Po pripovedovanju 85-letnega J. Kluna iz Dolenjih lazov so oglje tod kuhali Italijani. Hkrati se je kadilo iz 4, 5 ali celo 6 kop hkrati. Italijani so s svojimi družinami živeli v baraki Dulah za Sv.Ano. Na njivah za Sv. Ano so oglarji sadili krompir za lastne potrebe. Tako je bilo do 1914. leta, ko se je začela 1. svetovna vojna in so bili oglarji mobilizirani.

Na oglarjenje nas spominja panjevski gozd okoli zapuščene kope. Oglar je namreč posekal drevje okoli kopišča, iz panjev pa je zrasel nov gozd.

Včasih so v fužinarstvu in steklarstvu potrebovali ogromno oglja, kajti moč ogrevanja je pri oglju dvakrat večja kot pri drveh. Danes je pri nas oglarstvo skoraj popolnoma zamrlo, ker imamo za oglje boljše nadomestke, les pa postaja predragocena surovina. Polovica toplote, ki jo ima les, se namreč pri poogljevanju izgubi.

10. Sveta Ana na Mali gori

Cerkev Sv. Ane je gotovo najmarkantnejša točka celotne naravoslovne poti. Sv. Ana velja za zelo priljubljen cilj izletnikov in planincev.

Sv. Ana na Mali gori je z 920m nadmorske višine najvišje ležeča cerkev ribniške župnije. Ima staro in pestro zgodovino. Že urbar iz leta 1576 imenuje Sv. Ano kot ribniško podružnico. Valvasor piše, da je imela tri oltarje:

– Sv. Ane
– Sv. Uršule in
– Sv. Neže.

Danes obstaja samo glavni oltar sv. Ane. Na levi strani glavnega oltarja je še kip sv. Uršule, na desni pa lesen kip sv. Neže. Oltarno sliko (na platnu) sv Ane z Marijo m Jezusom v naročju hranijo v župnišču.

Cerkev je bila v svoji zgodovini večkrat poškodovana, a jo je prizadevnim domačinom vedno uspelo popravili in tako ohraniti do danes.

V letih 1987—1990 je bila ta podružna cerkev ponovno v celoti obnovljena. Obenem so pred cerkvijo v zemljo vgradili novo betonsko kapnico za vodu ki se uporablja za prtje. Na koncu so vaščani iz soseske ob finančni pomoči podjetja RIKO v zvonik namestili še nov 360 kg težak bronast zvon, ki je nadomestil po vojni odstranjenega.

Na mestu današnje cerkve Sv Ane je bilo v starejši železni dobi utrjeno gradišče s trojnim nasipom. Okoli gradišča so arheologi ugotovili več gomil, blizu cerkve pa našli mnogo črepinj iz tiste dobe.

Malo pod vrhom Sv Ane k nahaja kresišče iz 11 stoletja, ki ga omenja tudi Valvasor. Kadar so Turki prodirali iz Bele krajine v Srednjo Kranjsko, so kresovi goreli po temle vrstnem redu: Vinica, Poljane ob Kolpi (hrib Prerigel), Kostel (na gori Skrilj), Fridrihštajn nad Kočevjem ali na črnem vrhu nad Ložinami, Ribnica (pri Sv. Ani). Ortnek (na Grmadi), Turjak (Sv. Ahac), Ig, Ljubljana. Poleg »ognjenega telefona« so imeli na kresiščih tudi možnarje, s katerimi so v opozorilo streljali.

Na omenjenem kresišču še sedaj na večer pred 1. majem kurijo kres. Kadar je vreme idealno, se s kresišea vidi do Triglava. Od cerkve, ki stoji nekaj višje, se ob ugodnem vremenu nudi lep razgled po Ribniški in Kočevski dolini. Nad Veliko goro ob dobri vidljivosti zagledamo 1796 m visoki vrh Snežnika.

11. Nekdanja kmetija in mežnarija

11. Nekdanja kmetija in mežnarija, sedaj planinska koča

Planinsko kočo v Zapužah so postavili planinci na mestu zapuščene kmetije.Na mestu današnje planinske koče je že pred 170 leti stala kmetija Antona Blatnika, Zapuže št 6. Kmetija je obsegala kamnito hišo, lesen hlev in šupo ter dvorišče. Vse skupaj je merilo 205 kv. sežnjev ali 7,37 arov. Kmet Blatnik je imel še nad 15 ha travnikov, dobre 4 ha gozda in za dober hektar njiv. Vse skupaj predstavila lepo zaokroženo celoto s površino 20,38 ha.

Po pripovedi že omenjenega 85 letnega domačina iz Dolenjih Lazov, Janeza Kluna, je gospodar Blatnik kmetijo zapravil v gostilni. »Pri Štanjfeljcu«, ki je stala nasproti bivše ribniške policijske postale. Gospodar je imel ženo in 4 otroke. Enega od njih, Janeza Blatnika, je J. Klun osebno poznal, saj je živel v njihovi hiši od okrog leta 1910 do 1916 leta, ko je umrl. Ta se je še spomnil, da je kot pastirček doma pri Sv. Ani pasel živino. Mimogrede; pri Blatnikovih so imeli v hlevu 12 glav živine. Potem so jih nekega dne izselili od doma. ker je oče že prej gostilničarju zastavil celo kmetijo. Janez je bil takrat star približno 12 let. Malo pred smrtjo je bil Janez Blatnik z J. Klunom še zadnjič pri Sv. Ani, kjer se je v joku spominjal otroških dni. Po Klunovi oceni je bil takrat star okoli 80 let. To pomeni, da se je rodil okoli leta 1836 in bi lahko bil sin gospodarja Antona Blatnika, ki ga omenja franciscejski kataster iz leta 1823. Iz vsega navedenega sledi, da je družina zapustila kmetijo najbrž okoli leta 1850.

J. Klun ve povedati, da so Blatnikovi za Sv. Ano sadili krompir, pšenico, ječmen, proso, koruze pa ni bilo. Od sadja je bilo največ sliv ter hrušk in jabolk.

Po 1. svetovni vojni je takratni lastnik opuščene njive in travnike dal zasaditi s smreko. Neka časa so okrog smrek še kosili, kasneje le še okrog cerkve. S košnjo so prenehali okoli 1950. leta.

12. Ptice in divjad v gozdu

Pticam so včasih posvečali več pozornosti ter jih delili na škodljive in koristne. Ekološka obravnava narave to delitev zavrača. Ptice imajo pomembno vlogo kot regulatorji nevretenčarjev, manjših vretenčarjev ter kot prenašalci plodov in semen. Velika je tudi njihova estetska vloga v gozdu, čeprav se je premalo zavedamo. Razveseljujejo nas s svojim pisanim perjem, še bolj pa z oglašanjem in petjem. Kar poskušajmo si predstavljali prebujajočo se pomlad brez ptičjega žvrgolenja.

V Mali gori prevladujejo naslednje vrste ptičev: ščinkovec, kraljiček, šoja, vrbja listnica, kos, močvirska sanica, taščica, menišček, drevesna cipa, velika sinica.

Poleg sekundarnih duplarjev (vse sinice, brglez), ki gnezdijo v že narejenih duplin, je potrebno omenili še tiste, ki si sami izdolbejo dupla. Sem spadajo dokaj pogosti veliki detel, črna žolna in troprsti detel.

Po mnenju nekaterih strokovnjakov umetne gnezdilnice in krmilnice ne sodijo v gozd, še posebno, če jih le postavimo in potem ne vzdržujemo. S takšnim ravnanjem lahko napravimo več škode kot koristi. Pticam bolj pomagamo, če v gozdu puščamo starejša drevesa, ki obilno semenijo ter sušice (dupla), ki pomenijo pogoj za obstoj nekaterih vrst. Suha drevesa niso pomembna le za ptice, ampak najprej za razne žuželke in pajkovce. Nekateri od teh nevretenčarjev in mnoge ptice se prehranjujejo z vrstami, ki delajo gospodarsko škodo. Zato v gospodarskem gozdu posnemamo pragozd, v katerem je vedno tudi nekaj sušic.

V ribniški Mali gori živi veliko različnih vrst divjadi: jelenjad, srnjad, divji prašič, medved, jazbec, lisica, zajec, obe kuni, divja mačka, ris idr. Z divjadjo gospodarijo lovci oz. lovska družina. V današnjem času lov ni več človekova potreba, niti ni klasičen šport. Glavna naloga sodobnega lova je, da skrbi za naravno ravnovesje v gozdu, za kar so prej slabele zveri. Ker jih je človek v preteklosti preveč iztrebil, mora zdaj sam prevzeti to nalogo. To pa ni lahko.

13. Razgledišče pri Stenah Sv. Ane

Na koncu poti smo. Za trud, ki smo ga vložili v prehojeno pot smo nagrajeni s še enim lepim razgledom.

Pred nami se strmo spušča gozd do struških vasi, ki ležijo na nadmorski višini okoli 420 metrov. Nad Struško dolino se nam že kaže razgibani svet Suhe krajine, ki se spušča proti dolini Krke. V daljavi slutimo gričevnati svet severovzhodne Slovenije.

če imamo res srečo z vremenom, se nam na skrajni levi strani našega obzorja pokažejo vrhovi Kamniških ali Savinjskih Alp. Od leve prod desni si sledijo: Kočna, Grintovec, Skuta, Brana, sledi Kamniško sedlo, nato pa še Planjava in Ojstrica.

Za marsikoga je pogled na Alpe najlepši v pozni jeseni, ko vrhove pobeli prvi sneg in se še boli izrazito zarišejo na obzorju.