Loški Potok – Vrt v Loškem Potoku ima vse, kar vrt z veliko začetnico mora imeti: vodni motiv, zanimivo drevnino in grmovnice z zadostno površino za razrast, smaragdno zeleno trato, ki se v širokih pasovih vije med gredami in daje vrtu potrebno zračnost, zanimivo vrtno okrasje, kamne, pravzaprav bi morala reči kamnite skulpture iz bližnje okolice, razgled, ki nikogar ne pusti ravnodušnega, predvsem pa ima Lidijo in Petra Knavsa, lastnika, ki za vse to skrbita in sta s svojimi rokami vrtu dala prepoznavnost.
No, nečesa pa tukaj res ne najdemo. Prave poletne vročine, saj smo na 800 metrih nadmorske višine, zato je tukaj tudi poleti prijetno sveže.
Zgodba o vrtu se je začela pred petnajstimi leti, ko sta Lidija in Peter še živela pri Petrovih starših in dobila v dar zabojček rož. Lidijo, ki prej ni imela kakšnega posebnega veselja z vrtnarjenjem, so takrat pisane cvetice, ki so se pred njenimi očmi prebujale v življenje, rasle in se spreminjale, popolnoma očarale, da ne rečem začarale. Že čez dve leti, ko sta z možem začela postavljati svoj dom, je hkrati začel nastajati vrt, ki zdaj obsega zavidljivih 8000 kvadratnih metrov. Ker je parcela velika dobra dva hektara in ker imata Lidija in Peter čedalje več idej, je pričakovati še kakšno širitev.
Sprva je bil vrt precej barvno živahen, saj so bile takrat, na začetku, Lidiji všeč močnejše barve vrtnic, čebulnic in enoletnic, Peter pa je bil bolj navdušen nad umirjenim zelenilom gozda in si je želel delček tega prenesti na vrt. Nekaj časa sta sicer res potrebovala, da sta uskladila različna pogleda na zasaditev, vendar je zdaj skupni rezultat njunega dela prav osupljiv, čeprav še vedno ne delata po nobenem načrtu, ampak po intuiciji. Petru so všeč domača drevesa, vendar ga najbolj navdušujejo javorji, ki na vrt prinesejo, zlasti spomladi in jeseni, osupljive barve, pa tudi dvobarvne bukve in različni iglavci so našli pri njem svoj prostor. [singlepic id=565 w=320 h=240 float=right] Sajenje dreves tukaj zahteva prav poseben trud, saj je zemlja plitva, pod njo pa lapor in kamen. Vendar trme Petru ne manjka. Pri kopanju lukenj si pomaga s »težko mehanizacijo«, pa je. Lidijo čedalje bolj prevzemajo hoste in iskrivke, ki s svojimi zanimivimi kombinacijami prinašajo paleto bolj umirjenih barv. Oba privlačijo trave in zanimive oblike kamnitih gmot, ki ne samevajo več v gozdu, ampak izvabljajo vzdihe občudovanja, malo pa tudi zavisti tistih, ki obiščejo Knavsove.
Še sreča, da je Peter zelo priročen. Pri dostavi »kamnov«, ki tehtajo tudi po tono ali več, si pomaga s svojim traktorjem in vitlom, pri umestitvi na vrt pa še kako prav pridejo roke obeh sinov. S hudomušnim pogledom razlagata, kako so ju na vasi sprva začudeno opazovali, ko sta iz gozda vozila kamniti tovor in slišali Lidijino vriskanje, kadar je našla kakšnega posebno zanimivega. Velikokrat se je na prikolici znašel tudi nenavadno oblikovan štor ali veja.
Med gredicami se sprehajamo po izjemno širokih travnih poteh, skrbno opletih in redno košenimi (le kako Lidiji na tej neznanski površini to uspe?), med cveticami in travno površino pa je še dodaten obrobek iz drobnejšega kamenja. Tako sta si olajšala košnjo in dala gredicam poseben poudarek. Bela barva kamna je imenitno ozadje mačji meti, iskrivkam, travam, hostam, manjšim iglavcem, hermelikam, plamenkam, vrtnicam in drugim rastlinam, ki jih je Lidija uskladila tako po višini kot barvi. Ne manjka pravih »šolskih« kombinacij rumene vrtnice z modro mačjo meto, ki jo najdemo tudi v kombinaciji z rumenim kovačnikom ali rumeno cvetočo plahtico, navdušujeta rdeči preplet vrtnice s srobotom in simfonija rožnatega slamnika s hermeliko. Tudi spomladanske čebulice so lepo barvno usklajene, čeprav smo v tem letnem času bolj željni samih barv kot njihove popolne skladnosti.
Pomlad prinese tudi svoje nevšečnosti. Obilica snega vrt ne samo prekrije, ampak prav tako precej polomi; zlasti občutljivi so širše rastoči javorji. In še srnam je njihovo lubje nadvse okusno. To obdobje je za Lidijo najhujše, saj jo vsaka taka škoda prizadene. Ko poženejo prvi listi in se ran ne vidi več, pa spet dobi delovni polet. Družina Knavs lahko tudi pozimi uživa ob gledanju na vrt, in sicer iz zimskega vrta, ki so ga postavili tako, da imajo razgled na manjši vodni motiv. Tega pozimi krasijo ledene sveče, poleti in jeseni pa v tem kopališču čofotajo številni ptiči, za katere je nasploh dobro poskrbljeno, saj je naokoli več zanimivih ptičjih hišic.
Mir vodnih ogledal
Vendar to ni edini vodni motiv. Precej večjega najdemo na drugi strani hiše, ki ga obkrožajo hoste in javor, površino pokrivajo lokvanji in drugo vodno rastlinje. Zadnji, največji, pa je nekaj prav posebnega. Najprej preseneča že njegova umestitev na odprto pobočje s čudovitim razgledom na vasico s cerkvico. Posebnost je potoček, ki ga napaja in je narejen tako naravno, da imaš občutek, da je voda tu že od nekdaj. Petrova ljubezen do narave se kaže tudi v pohodnih površinah okoli ribnika, ki so ali iz neobdelanega lesa ali iz kamnitih plošč. Obsaditev ribnika je zanimiva, saj zajema samo nekaj izbranih rastlinskih poudarkov in prepušča prednost lepoti vodne površine in zanimivega vrtnega okrasja.
Lidija je sicer prava mojstrica dodatkov, ki dajejo vrtu prav poseben in oseben pečat. Sončno uro, zanimive stare posode in celo kolo, glinene vrče, zalivalke, odslužene lonce, vedra, košare in še marsikaj drugega najdemo v bolj ali manj skritih kotičkih. Da lahko v vsem tem uživamo, pa je pravzaprav »kriv« Peter, ki je s svojimi spretnimi rokami naredil številne unikatne mize in klopi za posedanje. Še prav posebej izstopa velika lesena uta, v celoti delo njegovih rok, ki bi mu jo lahko zavidala marsikatera mizarska delavnica in pri kateri se obvezno končajo vsi ogledi obiskovalcev. Ne samo zaradi uživanja v razgledu, ampak tudi zaradi dobrot izpod Lidijinih rok.
Nikakor ne smem pozabiti omeniti, da je na tako veliki površini našel svoj prostor zelenjavni vrt, ki bi ga prav z lahkoto zamenjali za rožno gredico, in manjši sadovnjak.
Družina Knavs resnično živi sanje marsikoga izmed nas. Pa vendar jim ni bilo nič podarjeno, vse so naredili sami, in to z veseljem. In še bodo delali in sadili, tudi drevje, ki bo potrebovalo več desetletij, da bo zraslo.
Za najine vnuke, se šegavo nasmehne Peter in pogleda Lidijo.
FOTO
         |
Vir: delo in dom, Besedilo in fotografije Alenka Gorza
