Janko Veber s predsednikom društva Ogenjca Jako Bartolom
Ogenjca – V organizaciji občine Loški Potok in društva Ogenjca je v bližini nekdanje partizanske bolnice Ogenjca potekala spominska svečanost, na kateri se je okoli 800 udeležencev s Notranjske, Dolenjske, Primorske in osrednje Slovenije spomnilo tragičnih dogodkov iz časa italijanske Roške ofenzive, julija 1942.
Slavnostni govornik je bil vodja poslanske skupine SD Janko Veber, ki je izpostavil pomen partizanskega zdravstva in hudo trpljenje ljudi na območju italijanske okupacijske cone ter prispevek NOB v nastajanju slovenske države. Ravnanje aktualne državne oblati, ki skozi številna dejanja zanika vlogo NOB, ne čudi le slovensko ampak tudi antifašistično evropsko javnost, je dejal Veber.
Metka Vesel Tekavčič, pomočnica generalnega direktorja Kliničnega centra, je poudarila, da je dogodek pri Ogenjci bržkone po človeški plati kot skrb za sotovariše in ranjence edinstven.
Skupina ranjencev z bolničarko Mimico se je skrila v brezno pri Ogenjci. Po izdaji enega izmed ranjencev, ki je bil doma iz okolice Dolenjskih Toplic, in napadu sovražnika, potem ko je bila požgana bolnica petdeset metrov proč, so se ujeti v jami dogovorili, da jih Mimica, (Marija Čepon iz Borovnice), ko bo za to prišel čas, vse ustreli. To je tudi storila, zadnji naboj pa je prihranila za sebe. Trije ranjenci so preživeli.
Vir: dolenjskilist.si, Besedilo in foto: M. Glavonjič
Tri ranjence pa so Italijani po nekaj dneh spravili v vojaško bolnišnico v Ljubljano in čez čas obsodili na dosmrtno ječo; po kapitulaciji Italije so se vrnili domov in se spet priključili partizanom.
Metka Vesel Tekavčič, pomočnica generalnega direktorja Kliničnega centra, je poudarila, da je dogodek pri Ogenjci bržkone po človeški plati kot skrb za sotovariše in ranjence edinstven.
Ali je to povsem res, saj jih je vendar v dogovoru postrelila, kar niso storili celo Italijani in so trije le zato le preživeli?