Na terasi nad desnim bregom Poljanske Sore, ki jo obroblja škofjeloško hribovje z dominantno postavljeno cerkvijo sv. Volbenka, stojita veliki domačiji. Večja in mogočnejša je Kalanova. Zanjo se je v začetku 20. stoletja uveljavilo ime Tavčarjeva domačija, ker je posest kupil pisatelj in politik Ivan Tavčar. Nekoliko skromnejša je bliže mostu postavljena Debeljakova domačija, ki je ohranila prvotno stanovanjsko in gospodarsko namembnost.
Kalanova hiša je kmečki dvorec osrednjeslovenskega ali cerkljanskega tipa s fasado, oblikovano v baročni maniri. Njen stavbni razvoj sledimo od sredine 17. stoletja naprej. Dvorec je doživel vrh razvoja v 18. stoletju. Maso stanovanjskega objekta dopolnjuje vzporedno stoječe in podobno razsežno gospodarsko poslopje, ki oblikuje skupaj s kozolcem – toplarjem – in dvorcem ambientalno zaključeno celoto in je višek kmečkega stavbarstva v 18. stoletju. Tavčar je ohranil nekaj pohištva Kalanove družine, ki je kasneje dobilo prostor v muzeju v Škofji Loki. Okovana skrinja je bila del navdiha za njegovo Visoško kroniko. Pisatelj je posestvo priredil svojim potrebam. Dodatno je uredil eno prvih teniških igrišč pri nas in na robu gozda postavil kapelo z družinsko grobnico. V njej je pokopan skupaj s svojimi sorodniki.
Bronasti pisatelj sedi za dvorcem pred gručo dreves in gleda proti svojemu rojstnemu kraju, Poljanam. Kip je izdelal Jakob Savinšek l. 1957. Notranjost dvorca zaradi neurejenega lastništva in iskanja najemnika še vedno ni urejena in dostopna.
Z nakupom Visokega (1893) se je vrnil v rodno Poljansko dolino, ki jo opisuje v svojih literarnih delih Med gorami, Slike iz loškega pogorja, Cvetje v jeseni. Zadnje in najbolj znano, zgodovinski roman Visoška kronika, je položil pod pero Izidorju Kalanu, ki je kot najstarejši sin dedič Visokega, vendar se mu po usodni preizkušnji na čarovniškem procesu leta 1695 v Škofji Loki odpove; odpove se tudi ljubljeni Agati, ki jo iz valov deroče Sore reši njegov mlajši brat Jurij. Visoška kronika je zgodovinski roman, ki je prvič izšel leta 1919 v 12 delih v Ljubljanskem zvonu. Tavčar je roman napisal na podlagi raziskovanj prejšnjih lastnikov njegove kmetije Visoko v Poljanski dolini. Sprva je načrtoval, da bo to trilogija, toda zaradi smrti je dokončal le prvi del.
                |
IVAN TAVČAR – Življenje
Rodil se je v revni kmečki družini. Leta 1858 je začel šolanje v enorazrednici v Poljanah, ki ga je nadaljeval v Ljubljani. Nato se je leta 1863 vpisal na gimnazijo v Ljubljani, od koder se je zaradi disciplinskih prestopkov moral prepisati na novomeško gimnazijo, nato pa spet nazaj na ljubljansko. Po koncu gimnazije 1871 se je na dunajski univerzi vpisal na študij prava. Leta 1875 je postal odvetniški pripravnik v Ljubljani in se kmalu (1877) odpravil v Kranj, kjer se je zaposlil pri dr. Mencingerju. Leta 1880 se je vrnil v Ljubljano, kjer je ostal do smrti. Tu je 1884 odprl lastno odvetniško pisarno. Politično kariero je začel v kranjskem deželnem zboru, kjer je skupaj s političnim sopotnikom Ivanom Hribarjem sestavljal jedro radikalne skupine liberalnega tabora. Leta 1894 sta skupaj prevzela vodstvo stranke in Tavčar je postal zmernejši; do razpada Avstro-Ogrske je bil med vodilnimi politiki kranjske liberalne Narodne napredne stranke (NNS). Nekaj časa je urejal tudi strankino glasilo Slovenski narod. V letih 1901-1907 je bil državnozborski poslanec, od 1911 pa do 1921 je bil tudi ljubljanski župan. Poročen je bil s Franjo Tavčar, ki je bila med pomembnejšimi osebnostmi tedanjega slovenskega ženskega gibanja. Tudi zaradi njenih spodbud je bil zelo dejaven v številnih narodnih društvih; med drugim je postal tudi predsednik Kluba slovenskih biciklistov, prve slovenske kolesarske organizacije. Bil je tudi eden od starost liberalnega telovadnega društva Sokol. V zadnjih letih svojega življenja je opustil javno delovanje zaradi raka na črevesju. V tem času je veliko dni prebil na posestvu na Visokem. Umrl je v Ljubljani in je pokopan v grobnici na Visokem.
Bil je vitalna, življenja željna osebnost. Iz kmečkega okolja se je povzpel na vrh takratnega slovenskega meščanstva in si pridobil socialen in političen ugled. Imel je bogato domišljijo in čustvenost, ni pa ga mikala razumska analiza življenja, mehanična razlaga njegovih pojavov, socialnih in bioloških znakov.
