Slovenija

Kristjani danes praznujejo Marijino vnebovzetje

Marijino vnebovzetje
Marijino vnebovzetje

Marijino vnebovzetje

Marijino vnebovzetje

Maríjino vnebovzétje (tudi véliki šmáren, vélika máša, šmárno, vélika gospójnica) je praznik, ki ga katoliški in pravoslavni kristjani obhajajo 15. avgusta. Marijino vnebovzetje je eden izmed največjih krščanskih praznikov in so ga slavili že v apostolskih časih. Na ta dan se kristjani spominjajo, da je bila Devica Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa.

Leta 1950 je papež Pij XII proglasil versko resnico: “Ko je Brezmadežna Mati Božja, večna Devica Marija dopolnila svoje zemeljsko življenje, je bila s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo.” Ta dogma velja v Rimskokatoliški Cerkvi, vendar pa je bila vera v Marijino vnebovzetje zelo razširjena že prej in to tudi v številnih drugih krščanskih Cerkvah. Tudi v pravoslavnih Cerkvah verjamejo, da je bilo Marijino telo po smrti čudežno prenešeno v nebesa, in 15. avgusta praznujejo ustrezni praznik. Ta praznik se imenuje v srbski pravoslavni cerkvi Velika gospojina, v številnih drugih pravoslavnih Cerkvah pa Marijino zaspanje (npr. rusko: Успение Богородицы).

O prazniku

Praznik Marije Device so v jeruzalemski Cerkvi začeli obhajati že kmalu po koncilu v Efezu leta 431 po Kr. in ga povezovali z Marijinim odhodom s tega sveta. Čeprav veliki šmaren sodi med najstarejše Marijine praznike (prve omembe segajo še v obdobje pred 4. st. po Kr.), je papež Pij XII. versko resnico o Marijinem vnebovzetju slovesno razglasil šele leta 1950 z apostolsko konstitucijo Munificentissimus Deus. Številne cerkve po svetu – od mogočnih katedral do vaških in božjepotnih cerkvic – izpričujejo stoletno vero v Marijino vnebovzetje.

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.

V Sloveniji je Mariji posvečenih veliko župnijskih, podružničnih, zlasti pa božjepotnih cerkva in kapelic, zato je veliki šmaren v našem verskem izročilu globoko zakoreninjen. Katoliška in Pravoslavna Cerkev ta praznik obhajata na isti dan.

V preteklosti so ljudje za veliki šmaren veliko romali. Romanja imajo globlji verski pomen zato, ker verujoče spominjajo, da je naše celotno zemeljsko življenje pravzaprav romanje, katerega cilj je večno življenje v nebesih.

Marijino vnebovzetje je praznik upanja, saj nam sporoča, da je Marija dosegla polnost življenja v večnosti. To dejanje predstavlja napoved vstajenja mrtvih, ki ga bomo ob sodnem dnevu deležni vsi ljudje.

Marijino vnebovzetje pomeni poklon ženi, saj je Bog Marijo, ženo in mater, poveličal v nebesih. Katoliška Cerkev s praznovanjem tega praznika poudarja dostojanstvo in poklicanost vsake žene.

Praznovanje velikega šmarna nas želi spomniti tudi na to, da sta v življenju pomembni tako materialna kot duhovna sestavina, tako zemeljsko kot večno. Krščansko versko izročilo uči, da si s prizadevanjem za zemeljski napredek posameznik pripravlja večno bivanje. Marijino vnebovzetje v vernikih poglablja upanje, da je z življenjem po Marijinem vzoru želeni cilj bivanja pri Bogu dosegljiv za vsakega vernika.

Od leta 1992 dalje je Marijino vnebovzetje tudi v Sloveniji dela prost dan. Slovenski kristjani na ta dan množično romajo na Brezje na Gorenjskem, Ptujsko goro in Sveto goro nad Gorico. V Sloveniji pa je Mariji posvečenih okrog 320 cerkva.

Vir: aktualno.rkc.si

Komentiraj