Velike Poljane – Tudi pri Novakovih na Velikih Poljanah na Ribniškem so leta 1970, ko so začeli traktorji izrivati konjske vprege, sklenili, da bodo polja obdelovali strojno. Vse do leta 2000 je bilo tako, ob prelomu tisočletja pa je v mladem gospodarju Alojzu, ki se je počasi postavljal na noge, dozorela otroška ljubezen do konj. »Zasukalo se je, družina se je strinjala, konje sem vrnil nazaj k nam in od takrat je pravi užitek delati in seveda z ljubeznijo do živali skrbeti zanje,« se pohvali Alojz.
Kot kratkohlačnika ga je vleklo rezgetanje sosedovih konj. K stricu Francetu je v hlev zavijal vsak dan. »Dejal sem mu, jaz jih bom čuval in kidal gnoj, samo da jih malo zajaham. Vedno mi je ustregel, večkrat me je pohvalil rekoč, ti poba, ti boš dober konjar. Najbolj sem bil vesel, kadar mi je prikimal, naj ga zajaham in ga poženem navzgor, proti Grmadi. Kakšne počitnice! To mi je bolj ugajalo, kot da bi šel na morje ali v hribe,« se živo spominja Alojz.
Odločen, da bo skorjo kruha rezal na zemlji svojega deda in očeta, je v hlev poleg govedi privezal konje. Z njimi obdeluje njive, jezdi na pašniku, včasih jih uporabi za kakšno lažjo vleko, kadar je treba, prevaža tudi mladoporočence. Na gospodov dan jih lepo okrašene vpreže v kočijo, gospodar pa si za to priložnost privošči tudi ljudsko nošo.
»Še posebno se navdušujeta otroka, 12-letni Luka in 10-letna Katarina, ki sta mi vedno za petami na poti v hlev,« reče Alojz.
Pred kratkim so bili vsi veseli in kmalu tudi hudo žalostni. Dvanajstletna kobila Mona, to je njen osmi žrebiček, je namreč na presenečenje domačih in tudi veterinarja povrgla skoraj dva meseca pred rokom. Na Velikih Poljanah, ki je po številu glav živine največje kmetijsko območje v deželi suhe robe, in tudi daleč naokrog, česa takega ne pomnijo. Zanimivo, istega dne je krava skotila telička, ki je bil večji kot nedonošeni žrebiček. Tudi tisto jutro je šel gospodar v hlev čakajoč, da bi žrebe podarila devetletna kobila Vlasta. A, glej ga, vraga. Nebogljen mladič je ležal pod Moninim trebuhom. Ups, to ne bo v redu; nemudoma je poklical veterinarja Tadeja Obrstarja. »Upal je, da se bo izvlekel, če bo prvi dan prejel mlezivo. Samo naj sesa, pa se bo postavil. In se je,« je ob spominu žarel Janez. Otroka sta mu kmalu izbrala ime in takoj, ko ga je kobila polizala po hrbtu in glavi, sta mu iz grive spletla kitko ter po vasi oznanila dogodek. Nekaj dni se je žrebiček držal, brez težav se je dvigoval na noge, tudi pomoči pri sesanju ni potreboval. Bil je zelo igriv. Tako je bilo vse do jutra petega dne, takrat ga je Alojz ob njej našel poginulega. Kobila je nemo stala v kotu hleva, ob jaslih, otroka pa… »Nedonošenček se nam je preprosto usmilil, zato je bil ta prizor še bolj boleč,« prikima Janez. A že čez nekaj dni je v Novakovem hlevu Vlasta ožrebila zdrav podmladek, ki rezgeta pomladi.
Vir: slovenskenovice.si, M.G.
