Izleti Ribnica

Kaj so komentatorji povedali o turistični ponudbi Ribnice

Žlica velikanka v Ribnici
Žlica velikanka v Ribnici

Tokratni vtisi grškega para ob potovanju v Ribnico, bolje rečeno Ribniško dolino, so navdušili in bi jih morali prebrati vsi, ki načrtujejo tako imenovano turistično ponudbo Slovenije. Pohvale in graje so namreč zelo argumentirane in predvsem realne. Pokažejo na pogosto zablodni pogled v našem turizmu, tudi opozorijo na vse blebetanje, ki ga ponujajo razne visokoleteče študije in strategije, za katere je bilo odštetih že tudi kar nekaj denarja. In še nekaj: kljub nekaterim pomanjkljivostim, ki jih lahko na hitro odpravijo, sem ponosen na pravilno ponujeno Ribniško dolino našima grškima gostoma.

Čeprav so bile prve informacije v Ljubljani, ki sta jih dobila o obiskanem območju ali destinaciji, povezane predvsem z medvedi. Vendar saj vse, kar naj bi sooblikovalo značilnosti tega območja, zares ni povezano le z medvedi, čeprav njihove prisotnosti še ne znamo primerno vključiti v turistično ponudbo. Navsezadnje njuna ugotovitev, da se večina turistov zanima predvsem za srečanje z medvedi, tudi slikovito kaže na sestavo turistov v Sloveniji in njihovo raven. Tokratna gosta sta bila razred zase, torej tista tako imenovana zgornja skupina, ki v Sloveniji pomeni še vedno bolj sanje kot pa realnost. Torej skupina, ki ne išče medvedov, da bi doživela neko območje, ampak si sestavlja pester vsebinski mozaik spoznanj iz različnih zvrsti in oblik vsakdanjega življenja tamkajšnjih prebivalcev, naravnega in kulturnega okolja.

Prav to so namreč temeljna področja ali sestavine slovenske zgodovinske in sodobne različnosti in prav to bi moralo biti izhodišče naše prihodnje turistične promocije. Seveda je nekoliko nerodno, da se prav vsebine te različnosti in drugačnosti ne odrazijo v vsebinah takih sodobnih turističnih orodij, kot so na primer informacije na spletnih straneh ali pa ustrezni prevodi komentarjev ali podnapisov v muzejskih zbirkah. Če kdo ne zna najbolje nekega drugega jezika, to ni največja nevšečnost, saj so na voljo tudi roke, mimika in še kaj, kar lahko naredi komunikacijo z obiskovalci celo duhovito. Tako kot se je našima gostoma pripetilo v ribniški gostilni, kjer so jima zelje kar pokazali.

Seveda pa to ne more biti izgovor, da na jedilniku niso jedi prevedene vsaj v enega drugih jezikov. In še nekaj: gostilne in tudi drugi gostinski lokali bodo morali sprejeti splošno težnjo v svetovni kulinariki in še zlasti v turistični ponudbi, ki temelji na lokalnih in krajevnih jedeh, seveda tudi sodobno interpretiranih. Predvsem pa se zanje ni treba predhodno najavljati oziroma napovedati le večje skupine. Toda vse pomanjkljivosti tokratnega obiska je odtehtala gostoljubnost in prijaznost ljudi v Ribniški dolini. Na to so lahko upravičeno ponosni! Tudi na to, ker so pokazali, kje vse se lahko ‘kuje’ pojem resnične gostoljubnosti v turizmu.

Žlica velikanka v Ribnici

Žlica velikanka v Ribnici

Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog

Iz opisa obiska grških gostov razberemo njuno navdušenje nad Rokodelskim centrom v Ribnici. To je le eden od načrtovanih rokodelskih centrov, ki bi v Sloveniji lahko v prihodnje ponujali zelo različne in s tem pestre vsebine. Predvsem ne v smeri bolj ali manj lepo opremljenih trgovin, ampak z izdelovanjem rokodelskih izdelkov ‘v živo’, torej pred očmi turistov, ki bi se tako lahko osebno prepričali, da izdelki niso pripeljani v Slovenijo iz daljnih azijskih dežel. Prav zanimivo je, kaj sta gosta v tem centru kupila in bosta odnesla za darila v Grčijo: lesen podstavek za kuhinjske lonce in lesene otroške piščalke. Torej nič posebnega, bi dejal marsikdo od naših turističnih in siceršnjih nezadovoljnežev. Kupila sta uporabne izdelke, torej ne bolj ali manj kičaste ‘lovilce prahu’, s katerimi nas nagovarjajo povsod po Sloveniji in odvračajo od spoznanj o lokalni in regionalni žlahtni ustvarjalnosti. Gosta sta bila navdušena tudi nad Škrabčevo domačijo, ki ponuja sintezo različnih vsebin v prijetnem okolju idilične Hrovače pri Ribnici. Še en primer, kako je treba načrtovati vsebine v prenovljeni stavbni dediščini, predvsem tudi, kako se lahko predmeti kulturne dediščine vitalno vključijo v vsakokratno sodobno življenje in s tem veliko bolj vabljive turistične vsebine, kot so na primer razna orodja in predmeti, s katerimi nekateri polnijo fasade stavb ali prostore gostinskih lokalov.

[oglas tip=”160×600″ p=”D”]Gosta je navdušila cerkev v Novi Štifti pri Ribnici. To ne preseneča, saj ta mojstrovina stavbenika Mačka sodi v železni izbor tako imenovanih umetnostnih spomenikov. Bolj bi se morali zamisliti nad zaklenjenostjo naših cerkva. Ta je sicer logična, glede na vedno večjo stopnjo kradljivskih teženj. Vendar pa se postavlja vprašanje, ali je edini način za njihovo preprečitev le v trdno zaklenjenih cerkvah. Umetnostna in stavbna dediščina, ki je zbrana v njih, je seveda zanimiva za turiste in nimajo le pomena kot prostori za izvajanje verskih obredij. S krajami umetnostne dediščine v cerkvah se seveda srečujejo tudi v številnih drugih krajih po svetu. Pred leti sem na primer med nekoliko temeljitejšim obiskom Burgundije obiskal kar nekaj tudi od večjih središč odmaknjenih podružničnih cerkva. Vstop vanje je bil seveda nemogoč, vendar pa so bile vratne odprtine čez dan zaščitene s kovanimi, v nekaterih primerih tudi primerno oblikovanimi mrežami, ki so omogočale pogled v notranjost in celo nemoteno fotografiranje. V nekaterih naših cerkvah najdemo na primer tudi informativne napise, kje je mogoče dobiti ključ ali osebo, ki nas bo popeljala po cerkvi. Če teh možnosti ni predvidenih, je seveda zelo slabo in turisti odhajajo z deljenimi občutki.

Za konec spet nekaj realnega in predvsem brez kompliciranja. Prav zanimivo je, kako lahko turista navduši nekaj povsem običajnega, vsakdanjega. Kot je bilo to hišno pivo v gostinskem lokalu v Brežah. Tako sta se navdušila nad tem pivom, da sta se ga odločila kupiti petlitrsko steklenico, ko se bosta odpravila na obisk v rodno Grčijo. Še en primer, da se turizem in tudi potrošnja v njegovih okvirih gradi na popolnoma enostavnih zadevah. To so spoznali že mnogi v svetu, mi pa očitno hodimo po njem z zavezanimi očmi ali pa morda tudi nočemo, nismo zmožni videti, kam se vsa ta turistična zgodba vrti.«

Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat

»Ribnica je tipičen primer, kaj pomeni, da na spletu nimaš turistične prisotnosti. Nemogoče se je prebiti do za turiste zanimivih informacij v katerem koli jeziku, še Slovenec se težko znajde, kar je velika škoda. Kajti spletni nastop je postal v turistični dejavnosti trženjski raison d’etre, saj se več kot 50 odstotkov vseh turistov za svoje potovanje, počitnice ali dnevni izlet odloči na podlagi informacij in izkušnje, ki jo pridobijo na spletnem mestu. V Sloveniji se vse preveč zapostavlja nekaj odločilnih trendov, ki so v primeru Ribnice zelo očitni. Trendi so naslednji: velika rast investicij v spletno prisotnost in oglaševanje na spletu, večina turističnih nakupov v razvitem svetu se neposredno ali posredno zgodi na spletu in mobilne platforme in družbena omrežja postajajo vzvod za geolokacijske informacije, video, multimedijo in druga orodja in taktike predstavitve, trženja in upravljanja turistične ponudbe.

Ko pa gre za splet, je Ribnica mimo uradnega občinskega spletnega mesta popolnoma brez strategije in prisotnosti. Uradno občinsko spletno mesto pa na področju turizma niti slučajno ni prilagojeno zahtevam in pričakovanjem tujih turistov.

Morda je najbolj aktiven portal Ribnica.info, a kaj, ko na spletnem mestu manjka marsikaj, kar potrebuje turist. Še dobro, da obstajajo Slovenia.info, Wikipedia in turistični projekti, kakršen je Mydestination, ker sicer bi Ribnico zaradi nedopustne digitalne malomarnosti hitro uvrstili med srbska mesta, črnogorsko reko ali hrvaško vasico, o teh poimenovanjih nas namreč med prvimi zadetki na Googlu pouči zapis o Ribnici, objavljen na Wikipedii. Kar kaže na to, da je tudi na teh ‘platformah’ vsebinska predstavitev Ribnice zelo šibka. Jasno je, da je treba zgodbo prevetriti, zastaviti na novo, organizirati skupino ljudi, ki se bodo ukvarjali s tem.

Na srečo je bolje, ko je turist enkrat fizično v Ribnici, saj imajo na voljo spodoben TIC; znano je namreč, da tuji obiskovalci Slovenije med najbolj pozitivna presenečenja slovenskega turizma uvrščajo prav učinkovito, kakovostno urejeno in dostopno mrežo turističnih informativnih centrov.

Pravzaprav je žalostno, da o kraju, v katerem sta rojena glasbena velemojstra Jacobus Gallus (Prosto po Wikipedii) in Bojan Adamič ter v katerem so se ustavili številni kreativni ljudje, posvečajo svoji predstavitvi na spletu tako malo pozornosti. Skromnost je lepa čednost in rad bi verjel, da je ta razlog za to razočaranje. Žal tokrat o turističnem spletnem nastopu naše legendarne Ribnice ne morem povedati nič pozitivnega, razen morda to, da je res idealen čas za začetek razmisleka o podobi in vlogi Ribnice v globalnem turističnem omrežju.«

Drago Bulc, predsednik društva turističnih novinarjev FIJET Slovenija

»Zadovoljstvo tokratnih izvidnikov je najboljši dokaz, da je Slovenija v celoti turistična dežela, saj Ribnica niti najmanj ne sodi med prepoznavna turistična središča v Sloveniji. Kot sta nam razkrila mlada Grka, pa bi bila Ribnica za marsikaterega turista iz tujine zelo zanimiv kraj, še posebej če bi vse tisto, kar premore še v okolici, znala bolje turistično ponuditi in ovrednotiti.

Zelo sem se razveselil ocene naših izvidnikov glede ureditve Turističnega informacijskega centra Ribnica, še bolj pa znanja angleščine in najbolj prijaznosti tamkajšnjih uslužbenk. Kar začudilo me je, da jih ribniški TIC premore kar štiri. Mislim, da jih toliko nimajo zaposlenih niti na Bledu in v Portorožu ter Kranjski Gori, še manj pa po zdraviliških krajih. Saj ni nič narobe, če jih občina lahko toliko vzdržuje. Morda pa so bile v TIC ob obisku naših grških izvidnikov le prijateljice, ki so bile tam po naključju. Če pa že so v službi, bi kazalo nekaj več časa in energije nameniti spletni strani, s katero naša gosta nista bila zadovoljna. Podatke, ki se sproti spreminjajo in so ‘pokvarljivo blago’, bi sproti posredovali tudi Slovenski turistični organizaciji, ki po novem spada pod SPIRIT. Angleško govoreči turisti ga lahko prevajajo kot alkohol ali pa duh, mi, ki smo bliže slovenskemu turizmu, pa mu rečemo kar ‘špirit’. Škoda, da promocijske aktivnosti niso tako močne in tako zadenejo kot močna alkoholna pijača, špirit.

Tako kot jaz bo Grkoma še marsikdo hvaležen, da sta nam odkrila mini pivovarno, ki ima tako dobro pivo, da bi ga Grka odnesla kar domov oziroma da se bosta prav zaradi lokalnega piva v Ribnico še vrnila. Morda pa ga prav zato prebrisani Ribničani, po tem so sloveli daleč naokoli, točijo samo v petlitrske steklenice, da bi pivopivci prišli še nazaj in s seboj pripeljali še kakšne prijatelje in znance.

Če bo tako, bodo morali v Ribniškem gradu poleg slovenskih dati še napise vsaj v angleščini. Morda pa bi veljalo zaradi večjega obiska sosedov vse prevesti vsaj še v nemščino in italijanščino. Morda pa bi ena izmed gospodičen iz TIC lahko stala ob strani stari gospe v Rokodelskem centru, ki poleg maternega ni znala tudi angleščine. Se je pa zato gospod Peter v Hrovači s svojo ‘pomanjkljivo angleščino’ in ribniško iznajdljivostjo in prijaznostjo toliko bolj priljubil našima izvidnikoma iz Grčije.

Žal se Ribnica pri naših obiskovalcih ni najbolje izkazala s kulinarično ponudbo, še posebej s ponudbo domačih jedi. Saj je res, da vsak hip ne moreš ponuditi vseh slovenskih jedi samo za dva gosta, vendar pa bi lahko vedno imeli na jedilnem listu vsaj kakšno domačo suho ali kranjsko klobaso. Glede na bližino gozdov pa tudi kakšne specialitete iz gob in divjačine. Morda pa se bodo v Gostilni pri Pildarju ob kritičnih besedah naših tokratnih gostov iz Grčije malce zamislili in na jedilni list vsak dan dali vsaj eno domačo jed. Ali pa se bosta morda iz previdnosti naša tokratna izvidnika raje napovedala in naročila kosilo še pred prihodom.«

Vito Avguštin, Dnevnik

»’Je vaše delo vselej tako prijetno in umirjeno?’ sta (gosta iz Grčije, op.p.) povprašala dame (zaposlene v TIC Ribnica, op.p.). ‘Kje pa! Zaradi množice šolarjev, dijakov in vnaprej najavljenih skupin domačih gostov, ki pridejo v isto stavbo na ogled Rokodelskega centra, zna biti to pogosto precej bolj stresno. Takrat je pri nas prava norišnica,’ je bil njihov odgovor. No, kot kaže, se ni bati, da bi se obetalo kaj veliko stresnih dni. Za množice dijakov in šolarjev ni več prav veliko časa, ker se šolsko leto izteka in njihovo delo bo lahko še naprej ‘prijetno in umirjeno’. Bog pomagaj tistim turističnim delavcem, za katere je delo prijetno, ko je malo turistov, oziroma neprijetno, če jih je veliko.

Res je, ni dvoma, velikokrat lahko prijaznost in gostoljubnost rešita marsikatero zagato. Pravzaprav sta prijaznost in gostoljubnost osnova, na kateri se lahko turizem šele začne graditi. Vendar položaj, ko imaš kaj pokazati ter ko so tisti, ki naj bi to pokazali, prijazni in gostoljubni, pa gost vseeno ne dobi želenega, ni prav zmagovalna kombinacija. To je tako, kot če bi bili v Budimpešti prijazni in veseli, ker ste jih prišli obiskat, a bi bili muzeji in cerkve ali zaprti in brez vodnikov ter brez vsakega pojasnila, kaj, kdo, zakaj… je razstavljeno in predstavljeno v lepih muzejskih prostorih. Potem bi želeli golaž ali paprikaš ali ribjo juho halaszle, pa bi vam prijazno pojasnili, da to pripravijo le ob predhodnem naročilu in še to za večje skupine. ‘Lahko pa naročite kaj drugega,’ bi vam svetovali in dali v roke jedilnik, v katerem bi bili opisi jedi zgolj v madžarskem jeziku. Pa je pred letom in pol dr. Stanislav Renčelj ob predstavitvi svoje knjige o kulinariki, ki zajema tudi ribniško območje, izjavil: ‘S takšno raznoliko gastronomsko ponudbo, ki vzklije v tako čistem okolju, lahko danes privabite tudi najbolj petične jedce.’

Obiskovalca sta bila upravičeno prijetno presenečena nad že omenjeno gostoljubnostjo in prijaznostjo, nad izjemno naravo, nad ogleda več kot vrednimi obeležji, kraji, območji, poslopji… Bila sta navdušena nad biserčkom, ki sta ga odkrila, vendar se ne morem znebiti vtisa, da je to posledica tudi dejstva, da smo ju napotili v neznano, pa sploh nista vedela, kaj naj tam pričakujeta. Dobila sta namreč nalogo: ‘Vidva pojdita v Ribnico.’ Kaj pa turisti, ki se peljejo mimo ali skozi Ribnico, pa niso dobili ‘naloge’, da jo morajo obiskati? Zakaj bi se ustavili v kraju, o katerem ne izveš ničesar, če pred odhodom na pot brskaš po spletnih straneh, ki so za povrh še zgolj v slovenščini? O kraju, kjer imajo lepo cerkev, pa je zaprta, kjer imajo lep muzej, pa le slutiš, kaj v njem predstavljajo, ker nikjer ni pojasnil, zgodb, opisov v vsaj enem svetovnem jeziku, kjer imajo baje izjemno okusno lokalno hrano, pa je ne moreš poskusiti… Zadostuje prijaznost? Mogoče, vendar res svetle točke ostajajo rokodelski center, Škrabčeva domačija in vasica Breže, drugo pa so bolj spomini in doživetja iz zgodbe o lizanju sladoleda skozi šipo. Prijazno…«

Vir: dnevnik.si

Komentiraj